Slovenija se je letos znašla pred številko, ki bi morala sprožiti resno analizo. Na seznamu Zavoda RS za zaposlovanje je kar 108 deficitarnih poklicev, kar je največ doslej.
Gre za poklice, brez katerih osnovni sistemi ne delujejo: gradbeni delavci, kuharji, medicinske sestre, vozniki, vzgojitelji in varilci. Ne gre več za začasno neravnovesje ali posledico krize, temveč za znak globljega, strukturnega problema trga dela.
Kdo manjka in zakaj ravno ti poklici?
Podatki Poklicnega barometra kažejo, da ima več kot tretjina delodajalcev v Sloveniji resne težave pri iskanju kadra. Največje vrzeli so v gradbeništvu, gostinstvu, zdravstvu, socialnem varstvu ter prometu in logistiki. To so panoge, kjer delo ni le fizično zahtevno, temveč tudi časovno in odgovornostno obremenjujoče, plačila pa pogosto ne sledijo realnim pričakovanjem.
Težava ni nova, a se iz leta v leto poglablja. Podjetja poročajo o zamudah pri projektih, zavračanju naročil in izgorevanju obstoječih zaposlenih. Trg dela se tako vse bolj deli na sektorje, kjer je izbira delavcev velika, in na tiste, kjer delodajalci iščejo praktično kogarkoli, ki je pripravljen delati.
Izobraževalni sistem ne sledi potrebam gospodarstva
Eden ključnih razlogov za pomanjkanje kadra je razkorak med izobraževalno strukturo mladih in dejanskimi potrebami gospodarstva. Vpis v gimnazije in družboslovne programe ostaja visok, medtem ko se poklicne in tehniške šole že več let soočajo s prenizkim zanimanjem. Posledica je presežek diplomantov na eni strani in kronično pomanjkanje mojstrov na drugi.
Karierna orientacija v osnovnih šolah pogosto ne preseže formalnih predstavitev, družbeni ugled poklicev pa ostaja nizek. Mnogi mladi se za poklicno pot sploh ne odločijo na podlagi realnih možnosti zaposlitve, temveč družbenih pričakovanj.
Štipendije in hitri ukrepi
Država se na pomanjkanje kadra odziva s kombinacijo finančnih spodbud in administrativnih poenostavitev. Deficitarne štipendije, ki znašajo 118 evrov mesečno, naj bi spodbudile vpis v poklice, kjer primanjkuje delovne sile. Hkrati se poenostavlja zaposlovanje tujcev, tudi brez predhodne kontrole trga dela.
Ti ukrepi blažijo pritisk, a ne rešujejo temeljnega problema. Štipendije same po sebi ne spremenijo družbenega odnosa do poklicev, uvoz delovne sile pa odpira nova vprašanja glede integracije, nastanitev in dolgoročne stabilnosti.
Tuja delovna sila je nuja, ne rešitev
Brez tujih delavcev bi danes številni sektorji v Sloveniji obstali. V gradbeništvu, logistiki in gostinstvu predstavljajo tujci že pomemben delež zaposlenih. A podatki kažejo, da se večina teh delavcev v Sloveniji ne zadrži dolgoročno, temveč državo vidi kot vmesno postajo.
To pomeni stalno fluktuacijo, dodatne stroške za delodajalce in pomanjkanje stabilnih ekip. Uvoz delovne sile tako deluje kot obliž, ne pa kot trajna rešitev.
Pomanjkanje kadra ni abstrakten problem
Kaže se v daljših čakalnih dobah, zapiranju oddelkov v domovih za starejše, zamudah pri gradnji in slabši dostopnosti storitev. Obstoječi zaposleni so vse bolj obremenjeni, kar povečuje tveganje za napake in izgorelost.
Na dolgi rok to vpliva tudi na konkurenčnost gospodarstva in kakovost življenja prebivalcev. Država, ki ne zmore zagotoviti osnovnih storitev, izgublja razvojni zagon.
Sistem je v središču problema
Razprava o deficitarnih poklicih pogosto hitro zdrsne v očitke mladim ali delavcem. A podatki kažejo, da je težava predvsem sistemska: v vrednotenju dela, strukturi plač, izobraževalni politiki in demografskih trendih.
Če družba dolgoročno ne bo znala ceniti dela, od katerega je odvisno njeno delovanje, se bo seznam deficitarnih poklicev le še daljšal.
Preberite več:
Štipendije, poenostavljeno zaposlovanje tujcev in kratkoročni ukrepi so potrebni, a brez širšega razmisleka o tem, kakšne poklice potrebujemo in kako jih ovrednotimo, bo Slovenija težko obrnila trend. Vprašanje ni, ali imamo 108 deficitarnih poklicev, temveč ali imamo jasno vizijo, kako jih zapolniti na trajen način.
