Nemški inštitut za gospodarske raziskave (DIW) je v petek predstavil študijo, ki odpira eno najbolj zanetljivih fiskalnih tem v največjem evropskem gospodarstvu. Ponovna uvedba davka na premoženje, ki ga Nemčija ne pobira od leta 1997, bi lahko v državno blagajno letno prinesla do 147 milijard evrov. To je 3,2 odstotka nemškega bruto domačega proizvoda. Toda isti raziskovalci, ki so izračun opravili, ob njem priporočajo previdnost.
Študijo je naročila parlamentarna frakcija stranke Die Linke, predstavila pa sta jo avtor Stefan Bach z DIW in predsednica stranke Ines Schwerdtner na tiskovni konferenci v Berlinu. Kot poroča Handelsblatt, bi breme nosil skoraj izključno najbogatejši odstotek prebivalstva z osebnim premoženjem nad 2,3 milijona evrov. Tretjino celotnega prihodka bi prispevali zgolj milijarderji.
Koncept stranke Die Linke predvideva osebni odbitek v višini enega milijona evrov ter pet milijonov evrov za podjetniško premoženje. Nad tem pragom bi veljala progresivna lestvica od enega do pet odstotkov, ki bi najvišjo stopnjo dosegla pri 50 milijonih evrov obdavčljivega premoženja. Za premoženje nad milijardo evrov pa bi stopnja znašala kar 12 odstotkov.
Bach sam je predlog označil za “zelo ambiciozen” in ob predstavitvi pozval k preudarnosti. Ko namreč študija upošteva verjetne odzive zavezancev, kot so davčno optimiziranje, preselitev v tujino in zadržanost pri naložbah, se pričakovani letni prihodek zmanjša na okrog 100 milijard evrov. V skrajnem primeru bi se lahko prihodki zmanjšali za do 80 odstotkov, kar pomeni, da bi pri najvišjih stopnjah za milijarderje ukrep lahko postal celo kontraproduktiven.
“Kratko- in srednjeročno pri tako visokem davku na premoženje grozijo precejšnje obremenitve za privlačnost gospodarskega okolja, naložbe in inovacijsko sposobnost gospodarstva, še posebej ob sedanji splošni gospodarski stagnaciji in krizi nemškega izvozno-industrijskega modela,” piše v študiji. Raziskovalci zato priporočajo postopno in po možnosti mednarodno usklajeno uvedbo.
Študija je preverila tudi scenarije z višjimi odbiti. Če bi Nemčija davek uvedla šele za premoženje nad 10 milijoni evrov, bi še vedno letno zbrala 125 milijard. Pri odbitku 20 milijonov bi se prihodek znižal na 110 milijard, tudi obdavčitev zgolj milijarderjev pa bi prinesla 33 milijard evrov na leto.
Odziv iz vladajoče koalicije je bil takojšen in oster. Podpredsednik poslanske skupine CDU/CSU Mathias Middelberg je za dpa dejal, da bi tovrstni načrti “ogrozili gospodarski položaj Nemčije”. Podjetja, ki že zdaj komaj ustvarjajo dobičke, bi morala davek plačevati iz substance, sredstva za naložbe pa bi usahnila. “Nadaljnje gospodarsko nazadovanje bi bilo programirano,” je posvaril.
Nemčija davka na premoženje ne pobira od leta 1997, ko je zvezno ustavno sodišče ugotovilo kršitev načela enakosti pri vrednotenju nepremičnin v primerjavi z denarnim premoženjem ali vrednostnimi papirji. Sodišče davka na premoženje samo po sebi ni razglasilo za protiustavnega, potrebna pa bi bila reforma, ki je takratna vlada CDU in FDP ni izpeljala. Razprava o ponovni uvedbi se je v zadnjih letih okrepila vzporedno s poglabljanjem premoženjske neenakosti in vedno večjimi proračunskimi luknjami.
Schwerdtner je ob predstavitvi študije izjavila, da gre za “vprašanje pravičnosti in poštenosti”, ne za kaznovanje. Po njenih besedah je pravi problem 800.000 ljudi, ki “živijo izključno od svojega premoženja in si privoščijo življenjski slog, ki si ga ne moremo več dovoliti”. SPD, manjši koalicijski partner CDU, bi utegnila biti bolj naklonjena razpravi, saj je v volilni program 2021 vključila zahtevo po obdavčitvi “zelo visokih premoženj” z enoodstotno stopnjo. Toda v sedanji koaliciji s CDU možnosti za uvedbo ostajajo izjemno majhne.
Nemčija se ubada s triletno gospodarsko stagnacijo, kronično podfinanciranostjo občin in razpadajočo infrastrukturo. Študija DIW to stanje izpostavlja kot razlog za previdnost, ne pa za opustitev ideje. Raziskovalci so poudarili, da med zavezanci z “nekaj nepremičninami v mestnih središčih” ne gre za ljudi na robu revščine, a obenem svarijo, da bi bil ukrep brez mednarodne koordinacije le delno učinkovit. Na ravni Evropske unije je leta 2024 skupina ekonomistov izračunala, da bi skupni evropski davek na premoženje najpremožnejših prinesel več kot 208 milijard evrov letno, tudi ob upoštevanju morebitne selitve premožnih v ugodnejša davčna okolja.
V Sloveniji medtem poteka drugačna, a sorodna razprava. Ministrstvo za finance je konec leta 2024 potrdilo izhodišča za uvedbo davka na stanovanjske nepremičnine s predlagano stopnjo 1,45 odstotka. Za razliko od nemškega predloga ne gre za obdavčitev celotnega premoženja, temveč le nepremičninskega, z oprostitvijo za prvo stanovanje, v katerem lastnik dejansko prebiva. Slovenija z davki na premoženje pobere le 0,6 odstotka BDP, kar jo uvršča na 22. mesto med 27 članicami EU. Primerjave: Avstrija 0,8 odstotka, Italija 2,4 odstotka BDP.
