V Sloveniji je med letoma 2020 in 2024 prenehalo delovati 161 sindikalnih organizacij. Po podatkih bonitetne hiše CompanyWall, ki jih je obdelala za Lider.si, se je število registriranih sindikalnih subjektov v tem obdobju zmanjšalo s 793 na 632, kar je petinski upad. In to ravno v času, ko so delavci zaradi inflacijskega šoka, rasti stroškov dela in širjenja platformne ekonomije sindikalno zaščito potrebovali bolj kot kadarkoli v zadnjem desetletju.
Trend ni slovenska posebnost, je pa pri nas izrazitejši kot v večini zahodnoevropskih držav. Po podatkih OECD-jeve baze ICTWSS, ki jo organizacija vzdržuje skupaj z Univerzo v Amsterdamu, je sindikalna gostota v državah članicah v zadnjih štirih desetletjih padla s 30 na 15 odstotkov. Slovenija je ta padec doživela v strnjeni obliki. Pred osamosvojitvijo je bila včlanjenost v sindikate obvezna, po njej pa je sledilo postopno osipanje. Kot poroča IUS-INFO, se je delež sindikalno organiziranih delavcev v Sloveniji med letoma 2008 in 2018 skrčil z 41,4 na 19,6 odstotka, kar pomeni padec za 21,8 odstotne točke v enem samem desetletju.
Razlogov za upad je več in se med seboj prepletajo. Predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič je v odzivu na podatke OECD opozorila na strukturne dejavnike: prestrukturiranje gospodarstva, krčenje industrije, v kateri so bili sindikati tradicionalno najmočnejši, ter slabšo motivacijo za včlanjevanje, saj kolektivne pogodbe pokrivajo tudi nečlane. Minimalna plača, ki jo izpogajajo sindikati, velja za vse zaposlene, ne le za člane, kar zmanjšuje neposredno spodbudo za plačevanje članarine. Poleg tega izpostavlja pritiske delodajalcev, ki sindikalnega organiziranja v zasebnem sektorju pogosto niso veseli.
| SINDIKALNE ORGANIZACIJE V SLOVENIJI, 2020–2024 | |||
|---|---|---|---|
| Leto | Število organizacij | Sprememba | Sprememba (%) |
| 2020 | 793 | — | — |
| 2021 | 770 | –23 | –2,9 % |
| 2022 | 777 | +7 | +0,9 % |
| 2023 | 748 | –29 | –3,7 % |
| 2024 | 632 | –116 | –15,5 % |
| SKUPAJ 2020–2024 | 632 | –161 | –20,3 % |
*število aktivnih poslovnih subjektov, SKD 2008 (S94.2), vir: AJPES | |||
A tisto, kar številke o upadu sindikatov ne zajemajo, je sprememba narave dela, ki jo Slovenija doživlja v istem obdobju. Podatki CompanyWall za Lider.si so pred tedni pokazali, da se je število kurirskih podjetij med letoma 2020 in 2024 potrojilo, s 496 na 1.596. Dostava hrane je medtem zrasla za 50 odstotkov. Skupaj gre za skoraj 1.500 novih poslovnih subjektov, ki jih poganjata platformi Wolt in Glovo. Ti delavci niso zaposleni v klasičnem smislu. Delajo prek s.p.-jev, študentskih napotnic ali družb z omejeno odgovornostjo. Sindikalnih zaupnikov nimajo. Kolektivna pogodba za njihovo dejavnost ne obstaja.
Aprila 2023 so se dostavljavci pod okriljem sindikata Mladi plus vendarle organizirali. Kot je na novinarski konferenci v Ljubljani povedal dostavljavec Janez Peterlin, je bila kaplja čez rob enostranska sprememba plačilnega sistema pri obeh platformah, ki je dohodke znižala za 20 do 30 odstotkov. Po izračunih sindikata povprečen dostavljavec na mesec zasluži okoli 1.848 evrov bruto. Ko odbije prispevke, amortizacijo vozila, gorivo in prehrano, mu ostane 648 evrov neto. Sindikat je obe platformi pozval k pogajanjem o kolektivni pogodbi. Odgovor je bil zavrnitev. V Woltu so zapisali, da za sklenitev kolektivne pogodbe s samozaposlenimi dostavnimi partnerji ne obstaja pravna podlaga.
Izvršni sekretar ZSSS Andrej Zorko je ustanovitev sindikata dostavljavcev označil za “krik na pomoč” in dodal, da ti ljudje ne vidijo drugega izhoda, kot da se sindikalno povežejo in skupaj zahtevajo osnovne delavske pravice. Odziv platform je bil hladen. Wolt je dejal, da podpira delo Evropske komisije pri zagotavljanju smernic za kolektivno zastopanje samozaposlenih, Glovo pa je poslal skoraj identičen odgovor. V sindikatu Mladi plus so zavrnitev ocenili kot napad na sindikalno organiziranje.
Evropska unija se je na ta razkorak odzvala z Direktivo 2024/2831 o izboljšanju delovnih pogojev pri platformnem delu, ki jo je Svet EU dokončno potrdil oktobra 2024. Direktiva uvaja domnevo delovnega razmerja, kar pomeni, da je dokazno breme na strani platforme, ki mora dokazati, da delovno razmerje z delavcem ne obstaja. Države članice morajo novo zakonodajo prenesti v nacionalni pravni red v dveh letih. ZSSS je aprila 2025 objavil smernice za prenos direktive, v katerih opozarja, da ta ni le priložnost za urejanje platformnega dela, temveč za širšo obravnavo prekarnosti na celotnem trgu dela. Strategija slovenskega Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti glede prenosa zaenkrat ni javno znana.
In ravno tu se krog sklene. Medtem ko formalne sindikalne strukture razpadajo – 161 organizacij manj v štirih letih – se obenem pojavljajo nove oblike organiziranja, ki jih poganja nuja. Dostavljavci, ki jih algoritem razporeja po mestnih ulicah, se v sindikate ne včlanijo iz ideološke zavesti, temveč zato, ker jim je plačilo padlo za tretjino in nimajo nikogar drugega, na kogar bi se obrnili. Slovensko sindikalno gibanje v letu 2025 zaznamuje ravno ta slabitev institucij v trenutku, ko jih trg dela najbolj potrebuje. Petinski upad sindikalnih organizacij v obdobju, ko so realne plače šele leta 2024 dosegle predkrizno raven, ni le statistični podatek. Je simptom neskladja med svetom dela, ki se hitro spreminja, in institucijami, ki mu ne sledijo.
