Pet let po zagonu je iz mehanizma za okrevanje in odpornost, osrednjega instrumenta sklada Next Generation EU v vrednosti 806,9 milijarde evrov, ostalo neizplačanih 182 milijard evrov. Slovenija se z 72 odstotki počrpanih sredstev uvršča med najuspešnejše članice, a birokracija, pomanjkanje kadrov in ozka grla zavirajo preobrazbo evropskega gospodarstva, ugotavlja Reuters v obsežni analizi.
V španskih oljčnih nasadih in vinogradih droni in senzorji, financirani iz sklada, zbirajo podatke o tleh za modele umetne inteligence, ki kmetom pomagajo natančneje upravljati pridelke. Projekt je šolski primer namena, s katerim so evropski voditelji sredi pandemije leta 2020 odobrili največji fiskalni paket po Marshallovem načrtu: spodbuditi digitalizacijo in zeleni prehod. Toda koordinator projekta Juan Francisco Delgado je za Reuters priznal, da jim sredstva niso prinesla poslovnega modela in da ekipa zdaj pripravlja finančni načrt za vzdrževanje platforme po izteku evropskega financiranja.
Na začetku je bilo članicam na voljo več kot 700 milijard evrov nepovratnih sredstev in posojil, a se je skupni znesek zmanjšal na 577 milijard, ko so nekatere države zavrnile del ali vsa ponujena posojila. Po izračunih Reutersa na podlagi podatkov Evropske komisije ostaja od tega neizplačanih še 182 milijard. Zamude pri vlaganju zahtevkov so povzročile kopičenje neporabljenih sredstev, kar ob višjih obrestnih merah ustvarja stroške likvidnosti za EU.
O tem, da je sklad ublažil udarec pandemije, vlada širok konsenz. Prelomil je tudi dolgoletni tabu skupnega zadolževanja, ki je od takrat postal del nabora evropskih fiskalnih orodij. Zahteve za dostop do sredstev, od reforme trga dela v Franciji in Španiji do poenostavitve dovoljenj za obnovljive vire v Italiji, Grčiji in na Portugalskem ter izboljšav kibernetske varnosti na Slovaškem in v Romuniji, utegnejo dolgoročno pospešiti produktivnost. A izvajanje reform in poraba denarja sta trajala dalj od pričakovanega, kar je v primerjavi z ZDA in Kitajsko še poglobilo razkorak v gospodarski rasti.
Italija, ki ji je s 194 milijardami evrov namenjen največji delež, je svoj načrt šestkrat revidirala. Do decembra lani je po vladnih ocenah porabila 110 milijard, a ekonomist Marco Leonardi, nekdanji visoki vladni uradnik pod premierjema Contejem in Draghijem, je za Reuters ocenil revizijo iz leta 2023 kot pogubno za časovnico izvajanja. Leonardi je opozoril, da je tedanja premierka Meloni odvzela milijarde lokalnim oblastem in jih preusmerila v davčne olajšave za podjetja, ki vlagajo v energetsko učinkovitejšo opremo, a so se ta podjetja nato spopadala z zahtevno birokracijo pri uveljavljanju olajšav. Pod pritiskom rokov je Rim zmanjšal cilj gradnje vrtcev z 264.000 na 150.480 mest, kar kritiki vidijo kot korak nazaj pri dvigu zaposlenosti žensk.
Opozicijski politik in profesor ekonomije Luigi Marattin je za Reuters dejal, da je Italija polna mest in vasi s trgi, železniškimi postajami in kolesarskimi stezami, obnovljenimi z evropskimi sredstvi. Španski raziskovalni center FUNCAS je po navedbah Reutersa ugotovil, da je želja po enakomerni porazdelitvi sredstev zmanjšala njihov učinek, zapleteni postopki prijav pa so odvrnili številna mala podjetja, čeprav je več kot 40 odstotkov španske alokacije šlo ravno njim.
Slovenija se v tej zgodbi uvršča med redke pozitivne izjeme. Po podatkih Evropske komisije je do decembra 2025 prejela 1,54 milijarde evrov iz mehanizma za okrevanje, kar predstavlja 72 odstotkov vseh razpoložljivih sredstev. Država ima na voljo skupaj 2,14 milijarde evrov, od tega 1,61 milijarde nepovratnih sredstev in 526 milijonov posojil. V štirih letih izvajanja je dokončala 22 od 36 načrtovanih reformnih ukrepov, decembra pa oddala peti zahtevek za plačilo v vrednosti 230,7 milijona evrov.
Pot do polnega črpanja ni brez ovir. Računsko sodišče je ugotovilo, da se Slovenija od leta 2022 sooča z zamudami, večinoma zato, ker pri izbiri ukrepov ni bila dovolj upoštevana njihova uresničljivost v začrtanih rokih. Pokojninska reforma je zamaknila časovnico četrtega zahtevka, vlada pa je oktobra 2025 zmanjšala razpoložljiva posojila za 87 milijonov evrov na podlagi analize izvedljivosti projektov. Do konca junija 2026, ko mora zadnji zahtevek posredovati v Bruselj, ostajata še dva obroka nepovratnih sredstev in en obrok posojil.
Članice morajo reforme zaključiti do 31. avgusta 2026, zadnje zahtevke za plačilo oddati do 30. septembra, Komisija pa mora vsa izplačila opraviti do konca leta. Španija je decembra zavrnila več kot 60 milijard evrov dodeljenih posojil, saj ni mogla pravočasno izpolniti vseh predpisanih mejnikov. Od Komisije pa je prejela odobritev, da 10,5 milijarde evrov posojil uporabi kot kapital za nadaljnjih 60 milijard evrov državno podprtega financiranja, s čimer dejansko podaljšuje časovnico porabe sredstev. Italija si je zagotovila podporo Bruslja za porabo 23,5 milijarde evrov po letu 2026.
Ekonomist pri banki ING Carsten Brzeski takšna podaljševanja ocenjuje kot smiselna. Kot je povedal za Reuters, bi bil najlažji način za dosego učinka podaljšanje programov za eno do dve leti. Ob tem se je vprašal, zakaj državam ne bi dovolili odstopanja od fiskalnih pravil, če izvajajo strukturne reforme z dolgoročnim razbremenilnim učinkom na javne finance.
Italijanski minister za zadeve EU Tommaso Foti je za Reuters napovedal, da bodo pozitivni učinki na rast in produktivnost postali bolj oprijemljivi letos, ko se sklad premika iz faze načrtovanja v fazo izvajanja. Toda za večino od 27 članic ostaja vprašanje, ali bo ambicija, ki je pred šestimi leti sprožila največji fiskalni eksperiment v zgodovini EU, v celoti uresničena pred avgustovskim rokom.
