Slovenija je od leta 2007 za projekte v zdravstvu iz evropske kohezijske politike prejela skoraj 300 milijonov evrov. Sredstva so bila namenjena preventivi, razvoju primarne ravni, duševnemu zdravju, usposabljanju kadrov in izboljšanju dostopnosti storitev za ranljive skupine.
Ob 1. Kohezijskem dnevu v Ljubljani je Ministrstvo za zdravje poudarilo pomen uspešnega črpanja sredstev v programskem obdobju 2021–2027. Če 300 milijonov evrov postavimo v časovni okvir skoraj dveh desetletij, to pomeni povprečno okoli 16 do 18 milijonov evrov letno. Na prebivalca to znese približno 140 evrov v celotnem obdobju.
Kohezijska sredstva za zdravstvo
| Obdobje | Skupna sredstva (mio €) | Povprečno letno (mio €) | Na prebivalca (€) |
| 2007–2013 | ~110 | ~15 | ~55 |
| 2014–2020 | ~120 | ~17 | ~60 |
| 2021–2025 | ~70 | ~14 | ~35 |
| Skupaj 2007–2025 | ~300 | ~16–18 | ~140 |
Vir: Ministrstvo za zdravje
Na prvi pogled gre za pomemben znesek. V širšem javnofinančnem kontekstu pa predstavlja razmeroma majhen delež celotnih izdatkov za zdravstvo.
Investicijski, ne sistemski vzvod
Slovenija za zdravstvo namenja približno 8,5 odstotka BDP, kar je pod povprečjem EU, ki se giblje okoli 10 odstotkov. Kohezijska sredstva predstavljajo manj kot odstotek letne javne porabe za zdravstvo. Gre predvsem za investicijski instrument, namenjen projektom in razvoju, ne pa financiranju tekočih stroškov ali plač.
Zdravstveni izdatki in relativni pomen kohezijskih sredstev
| Kazalnik | Slovenija | EU povprečje |
| Izdatki za zdravstvo (% BDP) | ~8,5 % | ~10 % |
| Javna poraba na prebivalca (€) | ~2.300 | ~3.000 |
| Kohezijska sredstva za zdravstvo na prebivalca (2007–2025) | ~140 € (skupno obdobje) | Različno po državah |
| Letni kohezijski vložek v zdravstvo (% vseh javnih izdatkov za zdravstvo) | <1 % | <1 % |
Vir: Eurostat, Ministrstvo za zdravje
Kam je bil denar usmerjen?
Sredstva so bila namenjena krepitvi preventive, razvoju novih storitev na primarni ravni (osnovna zdravstvena in lekarniška dejavnost), projektom duševnega zdravja, uvedbi specializacij zdravstvene in babiške nege ter izboljšanju dostopnosti storitev za ranljive skupine. Del sredstev je šel tudi v digitalizacijo in podporne sisteme.
Ključno vprašanje pa ostaja, ali so ti projekti vplivali na sistemske kazalnike. Čakalne dobe ostajajo eden največjih izzivov, kadrovski primanjkljaj ni odpravljen, regionalne razlike v dostopnosti storitev so še vedno prisotne. Kohezijska sredstva sama po sebi ne morejo nadomestiti strukturnih reform. Lahko pa delujejo kot katalizator sprememb, če so projekti povezani z dolgoročno strategijo.
V aktualnem programskem obdobju je poudarek na integrirani obravnavi bolnikov, digitalnih rešitvah in krepitvi kadrov. Hkrati pa se krepi nadzor nad porabo sredstev, tudi s sodelovanjem nadzornih institucij.
Za gospodarstvo imajo kohezijski projekti multiplikativni učinek, saj vključujejo gradbeni sektor, IT rešitve, dobavitelje medicinske opreme in izobraževalne institucije. Skoraj 300 milijonov evrov predstavlja pomembno investicijo. Resnično merilo uspeha pa ni višina črpanja, temveč izboljšanje kakovosti, dostopnosti in učinkovitosti sistema. Videli pa bomo, če se bo razvojni učinek prelil tudi v bolj učinkovito in dostopno zdravstveno oskrbo.
