Svetovna banka je 11. decembra objavila letno poročilo World Development Report 2025, ki je prvič v 45-letni zgodovini te publikacije v celoti posvečeno standardom. Poročilo, ki ga je skupaj z banko predstavila Mednarodna organizacija za standardizacijo ISO, prinaša prvo celovito analizo vloge standardov v gospodarskem razvoju in ponuja okvir, ki zadeva tako države v razvoju kot izvoznike v EU.
Standardi so tiha infrastruktura sodobnega gospodarstva. Ko delujejo, jih ne opazimo. Ko odpovejo ali jih ni, nastane zmeda. Poročilo navaja primer ladijskega kontejnerja, katerega standardizacija je po ocenah povečala trgovino med razvitimi gospodarstvi za 1.240 odstotkov v petnajstih letih. To presega skupni učinek vseh trgovinskih sporazumov prejšnjega pol stoletja. Toda danes se standardi vračajo v središče pozornosti iz drugega razloga. Netarifni ukrepi, večinoma povezani s standardi, zdaj zajemajo skoraj 90 odstotkov svetovne trgovine, medtem ko jih je v poznih devetdesetih letih zajemalo le 15 odstotkov.
Stroški skladnosti so za številna podjetja nepremostljivi. Poročilo navaja, da lahko stroški certifikacije za mala in srednja podjetja v državah v razvoju znašajo do 425.000 ameriških dolarjev na podjetje. Ta številka pojasnjuje, zakaj mnoga podjetja sploh ne poskušajo izvažati na zahtevne trge. Etiopija ima manj kot 100 akreditiranih revizorjev za standarde ISO, Nemčija jih ima 12.000. Brez ustrezne kakovostne infrastrukture, ki vključuje metrologijo, akreditacijo, testiranje in certificiranje, podjetja ne morejo dokazati skladnosti, tudi če dejansko izpolnjujejo zahteve.
Evropski mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah, znan pod kratico CBAM, prinaša nove zahteve za izvoznike. Ta mehanizem od podjetij, ki izvažajo v EU, zahteva, da izmerijo, poročajo in preverijo emisije svojih izdelkov v skladu z uveljavljenimi standardi. Poročilo opozarja, da mehanizem grozi z razširitvijo prepada med razvitimi in manj razvitimi državami. Mozambik, ki pošilja skoraj 90 odstotkov svojega aluminija v EU, je še posebej izpostavljen. Enako velja za Egipt, ki izvaža skoraj polovico gnojil na dušikovi osnovi na evropski trg. Podjetja, ki ne morejo zagotoviti verodostojnih podatkov na ravni obrata, se soočajo s privzetimi vrednostmi, ki lahko precenijo dejanske emisije.
Poročilo opozarja na razkorak pri tehnoloških standardih. Obstaja obilica standardov za razmeroma nepomembne izdelke, kot so pakirani čips, medtem ko za biotehnologijo in umetno inteligenco skoraj ni globalnih pravil. Sposobnost držav in mednarodnih organizacij za oblikovanje pravil zaostaja za hitrostjo inovacij. Vodilna gospodarstva bi morala pritiskati na svoja največja podjetja, da določijo osnovne standarde in jih preizkusijo z različnimi deležniki, preden se uveljavijo lastniške rešitve.
Poročilo predlaga okvir v treh korakih, ki ga imenuje prilagodi, uskladi, soustvari. Države na zgodnji stopnji razvoja naj prilagodijo mednarodne standarde lokalnim razmeram. Na naprednejših stopnjah naj uskladijo domače trge z mednarodnimi standardi. Na vseh stopnjah pa naj aktivno sodelujejo pri oblikovanju mednarodnih standardov na prednostnih področjih. Kot primer poročilo navaja program Ruande z imenom Zamukana Ubuziranenge, kar pomeni Rasti s standardi, ki malim podjetjem pomaga pri postopnem doseganju mednarodnih standardov.
Vloga države ostaja odločilna. V državah z nizkimi in srednjimi dohodki vlade prevladujejo v nacionalnih organih za standardizacijo, medtem ko v razvitih gospodarstvih večjo vlogo igra zasebni sektor. To pomeni, da morajo vlade strateško vlagati v kakovostno infrastrukturo in spodbujati sodelovanje podjetij pri oblikovanju standardov. Glavni ekonomist Svetovne banke Indermit Gill je ob predstavitvi poročila dejal, da so standardi osrednji in neopevani element sodobnega sveta ter da lahko države, ki jih aktivno prilagajajo, usklajujejo in soustvarjajo, z njimi dosežejo rast in zmanjšanje revščine.
Generalni sekretar ISO Sergio Mujica je ob predstavitvi dejal, da mednarodni standardi niso več nevidna infrastruktura, temveč ključni dejavniki trajnostnega razvoja. Pozval je globalno skupnost, naj podpre širšo udeležbo držav v razvoju pri oblikovanju standardov, da bodo ti globalno ustrezni in bodo odražali raznolike potrebe.
Za slovenske izvoznike, ki so močno vpeti v evropske dobavne verige, poročilo prinaša jasno sporočilo. Standardi niso več tehnična podrobnost, temveč strateško vprašanje konkurenčnosti. Podjetja, ki vlagajo v skladnost in sodelujejo pri oblikovanju standardov, bodo lažje dostopala do trgov. Tista, ki standarde obravnavajo kot birokratsko oviro, tvegajo, da ostanejo zunaj globalnih vrednostnih verig.
