Slovenija za izdajo gradbenega dovoljenja potrebuje 17 postopkov, v proces je vključenih 54 različnih organov, povprečni čas do dovoljenja pa znaša 247,5 dneva. Podatek iz poročila OECD o stanovanjskem trgu ni nova ocena, temveč opis realnosti sistema.
Gradbeno dovoljenje je v Sloveniji administrativno zahtevnejše kot v večini primerljivih držav. Mednarodna primerjava iz poročila Doing Business 2020 kaže, da Estonija potrebuje manj postopkov in bistveno manj časa. Tudi Avstrija in Hrvaška imata krajše roke, pri čemer je Hrvaška uvedla digitalni sistem eDozvola, ki je postal primer dobre prakse.
Mednarodna primerjava postopkov
| Država | Št. postopkov | Čas (v dneh) |
| Slovenija | 17 | 247,5 |
| Estonija | 14 | 111 |
| Avstrija | 12 | 127 |
| Hrvaška | 15 | 146 |
Razlika med 247 dnevi in približno 110 dnevi pomeni skoraj pol leta zamude pri vsakem večjem projektu. Če investitor načrtuje 200 stanovanj, to pomeni dodatne stroške financiranja, višje tveganje in seveda tui počasnejši prihod ponudbe na trg.
Po podatkih statističnega urada je bilo januarja 2026 izdanih šest odstotkov manj gradbenih dovoljenj kot decembra 2025. V medletni primerjavi je bilo dovoljenj sicer za petino več kot januarja 2025, a absolutne številke ostajajo nizke. Število predvidenih stanovanj je omejeno in ne dohaja potreb trga.
Premalo stanovanj glede na demografske in migracijske trende
OECD opozarja, da zapletenost postopkov zavira ponudbo. Vsaka zamuda v fazi dovoljenj pomeni zamik začetka gradnje, posledično pa manjšo letno realizacijo. Če povprečni projekt potrebuje osem mesecev do dovoljenja, investitorji projektno dinamiko prilagodijo. Manjši investitorji pogosto odstopijo, večji pa projekte časovno razporedijo. Rezultat je počasnejši dotok novih stanovanj na trg.
Če bi se povprečni čas izdaje dovoljenja skrajšal za 100 dni, bi se projekti v povprečju zaključili tri do štiri mesece prej. Pri letni gradnji nekaj tisoč stanovanj bi to pomenilo, da bi del ponudbe prišel na trg že v istem koledarskem letu namesto v naslednjem.
To neposredno vpliva na cene. Manjša ponudba ob stabilnem povpraševanju pomeni tudi višje cene. Administrativni postopki zato niso zgolj birokratsko vprašanje, ampak tudi vprašanje cene na stanovanjskem trgu.
Vključenost kar 54 organov kaže na razpršenost odgovornosti. Investitor mora pridobiti vrsto soglasij, vsako z lastnim rokom in možnostjo dopolnitev. Digitalizacija je delna, postopki pa pogosto zaporedni namesto vzporedni.
Preberite več:
Estonija je postopke digitalizirala in centralizirala, Hrvaška pa je z eDozvola skrajšala čas pridobivanja dokumentacije. Slovenija kljub več reformam ostaja pri modelu, kjer upravni postopek pogosto traja dlje kot sama gradnja. Država bo za povečanje dostopnosti stanovanj morala skrajšati čas do dovoljenja. Brez tega bodo vsi drugi ukrepi, od subvencij do javnih skladov, delovali bistveno počasneje, kot bi lahko.
