60.000 posameznikov ima trikrat več kot polovica človeštva

Manj kot 60.000 ljudi na svetu nadzoruje trikrat več premoženja kot 4 milijarde najrevnejših. Ta skupina, zgolj 0,001 odstotka človeštva, je svoj delež v treh desetletjih povečala s 4 na več kot 6 odstotkov vsega, kar svet premore. Njihovo bogastvo raste z 8-odstotno letno stopnjo, skoraj dvakrat hitreje od premoženja revnejše polovice. Medtem ko stomilijonarji v povprečju vsako leto svojemu bogastvu dodajo osem odstotkov, najrevnejši komaj sledijo.

To so osrednje ugotovitve Poročila o svetovni neenakosti 2026, ki so ga pripravili raziskovalci pariške Paris School of Economics pod vodstvom ekonomista Thomasa Pikettyja in soavtorjev Lucasa Chancela, Ricarda Gómeza-Carrere ter Rowaide Moshrif. Nobelovec Joseph Stiglitz in ekonomistka Jayati Ghosh v predgovoru opozarjata, da gre za najpomembnejšo analizo globalne neenakosti doslej.

Svet je razdeljen ostro in neenako. Najbogatejša desetina človeštva zasluži več kot preostalih 90 odstotkov skupaj. Revnejša polovica prejema manj kot desetino vseh dohodkov. Pri premoženju je koncentracija še bolj brutalna: najbogatejših 10 odstotkov ima v lasti tri četrtine vsega, spodnja polovica komaj 2 odstotka.

Poročilo presega klasično analizo dohodkov in premoženja. Prvič sistematično povezuje bogastvo s podnebno krizo. Najbogatejši odstotek človeštva prispeva 41 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov, povezanih z lastništvom zasebnega kapitala, kar je skoraj dvakrat več od celotnih preostalih 90 odstotkov prebivalstva. Najbogatejša desetina skupaj prispeva 77 odstotkov teh emisij, najrevnejša polovica komaj 3 odstotke. Tisti, ki najmanj onesnažujejo, so najbolj izpostavljeni podnebnim katastrofam. Bogati imajo sredstva za prilagoditev, revni plačujejo račun.

Globoka vrzel obstaja tudi med spoloma, a postane vidna šele, ko v izračun vključimo neplačano delo. Ženske v povprečju tedensko delajo 53 ur, moški 43. Ko upoštevamo gospodinjsko in oskrbovalno delo, ženske zaslužijo le 32 odstotkov moških urnih dohodkov. Brez upoštevanja neplačanega dela je razmerje 61 odstotkov. V Evropi ženske prejemajo približno 40 odstotkov delovnih dohodkov, na Bližnjem vzhodu pa le 16 odstotkov.

Med regijami sveta zjeva prepast, ki presega razlike v bruto domačem proizvodu. Povprečni dnevni dohodek v Severni Ameriki znaša 125 evrov, v podsaharski Afriki 10 evrov. Pri izobraževanju postane slika še bolj dramatična. Evropa v povprečju namenja 7.430 evrov na otroka letno, podsaharska Afrika 220 evrov. Več kot tridesetkratna razlika, ki presega vrzel v BDP za faktor tri. Ta neenakost v dostopu do človeškega kapitala utrjuje geografijo priložnosti za generacije naprej.

Davčni sistemi odpovedo prav tam, kjer bi bili najbolj potrebni. Efektivne davčne stopnje naraščajo za večino prebivalstva, a strmo padejo za milijarderje. Najbogatejši plačujejo sorazmerno manj kot srednji razred. Minimalni globalni davek na premoženje najbogatejših bi lahko zbral med 0,45 in 1,11 odstotka svetovnega BDP, izračunavajo avtorji. S tem denarjem bi bilo mogoče financirati transformativne naložbe v zdravstvo, šolstvo in podnebno prilagoditev po vsem svetu.

Mednarodni finančni sistem dodatno poglablja razkol. Države z rezervnimi valutami si trajno izposojajo ceneje in posojajo dražje. Vsako leto približno odstotek svetovnega BDP, trikrat več od vse razvojne pomoči, steče iz revnejših v bogatejše države. Gre za sodobno obliko strukturno neenake menjave, opozarjajo avtorji.

V razvitih demokracijah se obenem vračajo teritorialni razkoli na ravneh, ki jih Evropa ni poznala stoletje. Razlike v političnih preferencah med velikimi mesti in manjšimi kraji so se drastično povečale. Neenakomeren dostop do javnih storitev in izpostavljenost trgovinskim šokom sta razdrobila družbeno kohezijo. Delavski volivci so danes razdrobljeni med strankami na obeh straneh političnega spektra ali pa ostajajo brez zastopništva.

Slovenija se skupaj z drugimi evropskimi državami uvršča med najmanj neenake regije sveta. A tudi tu najbogatejša desetina obvladuje bistveno večji delež premoženja kot spodnja polovica prebivalstva. Evropski model redistribucije z davki in transferji zmanjšuje neenakost za več kot 30 odstotkov. Vprašanje je, ali bo ta model preživel pritiske, ki prihajajo z obeh strani Atlantika.

Neenakost ni naravni zakon, temveč politična izbira, zaključuje sourednica poročila Rowaida Moshrif. Podatki kažejo, da jo je mogoče zmanjšati. Odprto ostaja vprašanje volje.