Čez dobrih sto dni bo moralo vsako slovensko podjetje kandidatom za zaposlitev še pred razgovorom sporočiti, koliko je delovno mesto plačano. Tako zahteva evropska direktiva o preglednosti plačil, ki jo mora Slovenija prenesti v zakonodajo najpozneje do 7. junija letos. A razkorak med Brusljem in slovensko prakso je velik. Po podatkih raziskave kadrovske agencije Manpower za prvo polletje 2026 kar 71,61 odstotka anketiranih delodajalcev plačnih razponov v oglasih za delo nikoli ne objavlja. Le 7,74 odstotka jih to počne vedno, enak delež pogosto, 12,90 odstotka pa občasno.
V bančništvu, financah in zavarovalništvu približno polovica podjetij plačne razpone objavlja vedno ali pogosto, več kot v kateri koli drugi panogi. Povsem drugačna je praksa v telekomunikacijah, kjer kar 71,43 odstotka podjetij razponov ne objavlja ali jih objavlja le omejeno. V proizvodnji plačne razpone občasno objavi 13,33 odstotka podjetij, pogosto ali vedno pa skupaj le slabih sedem odstotkov.
Tudi znotraj podjetij plačna ovojnica ostaja pod ključem. Popolnoma transparentnih, torej takih, v katerih zaposleni poznajo plačne razrede, merila in strukturo plač, je le 14,19 odstotka. Največji delež, 42,58 odstotka, je delno transparenten, pri čemer zaposleni poznajo splošno plačno politiko, ne pa konkretnih podatkov. Dobra četrtina transparentnost omejuje na vodstvo, medtem ko 15,48 odstotka podjetij informacij o plačah ne deli z nikomer. Med panogami prednjačijo komunalne storitve s tremi četrtinami odprtih podjetij, sledijo informacijske tehnologije (68,75 odstotka), najbolj zaprte so gradbene firme, kjer 37,50 odstotka zaposlenih o plačah ne komunicira niti z vodstvom.
Delodajalce ne skrbi toliko, da bi konkurenti videli njihove plače. To navaja le 29,68 odstotka anketiranih. Bolj jih boli notranja pravičnost (52,90 odstotka). Plačne strukture v marsikaterem slovenskem podjetju so nastajale z leti, pogajanje za pogajanjem, brez enotnih meril. Ko bodo zaposleni dobili vpogled v podatke, bodo razlike na mizi. “To je še vedno tabu tema,” je zapisal eden od anketirancev. Drug je bil še bolj neposreden: “Če bi bile plače javne, bi to prineslo več nezadovoljstva kot koristi.” Direktiva EU pa zahteva oboje: notranjo preglednost, torej pravico zaposlenih do vpogleda v plače po spolu, in zunanjo, torej razkritje plačnih razponov pred zaposlitvenim razgovorom.
Na direktivo, ki bo zaživela čez sto dni, večina ni pripravljena. Popolnoma pripravljenih, z že vzpostavljenimi procesi, je le 7,74 odstotka podjetij. Dobrih 37 odstotkov je delno pripravljenih. A 40,65 odstotka jih je šele v fazi načrtovanja, 14,19 odstotka anketiranih z zahtevami direktive sploh ni seznanjenih. Skupaj to pomeni, da je več kot polovica dejansko nepripravljena.
V informacijskih tehnologijah je tri četrtine podjetij popolnoma ali delno pripravljenih. Sledita transport in logistika (70 odstotkov) ter trgovina (56,67 odstotka). Preseneča pa dno lestvice. V bančništvu, financah in zavarovalništvu, torej v sektorjih, ki jih ureja stroga regulativa, je pripravljenost najnižja med vsemi panogami. Kar tri četrtine podjetij je nepripravljenih ali z zahtevami sploh ni seznanjenih. Enako nizko pripravljenost imajo komunalne storitve.
Podatki Statističnega urada dodajo tej sliki oster rob. Plačna vrzel med spoloma v finančnih in zavarovalniških dejavnostih je daleč največja v državi in po zadnjih podatkih za oktober 2024 znaša 22,5 odstotka, kar je več kot štirikrat nad slovenskim povprečjem petih odstotkov. Ravno panoga z največjim razkorakom med moškimi in ženskami plačami se na direktivo, ki ga želi odpraviti, pripravlja najslabše.
Kaj podjetja vidijo kot največji izziv? Ne tehniko. Zbiranje podatkov in obveznosti poročanja navaja le četrtina. Kar 61,29 odstotka anketiranih kot glavni izziv navaja upravljanje odzivov in pričakovanj zaposlenih. Dobra polovica pa se boji komuniciranja plačnih razponov, tako interno kot eksterno. V gradbeništvu ta strah navaja kar 85,71 odstotka podjetij. Zgovoren je tudi drobni tisk. Pod “drugo” so podjetja zapisala, da preprosto ne vedo, kaj konkretno bo zakon od njih zahteval. “Ne vemo še točno” in “ni nam še znano” sta značilna odgovora. Podjetja čakajo na zakon, ki ga še ni.
Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zakonodajni postopek teče, a časovnica je izjemno tesna. Predlog zakona je v obravnavi na delovni skupini, ki jo sestavljajo predstavniki socialnih partnerjev in različnih resorjev. Osnutek predvideva obveznost navedbe plače ali plačnega razpona že v objavi delovnega mesta, prepoved spraševanja kandidatov o preteklih plačah ter prenos dokaznega bremena na delodajalca v primeru suma diskriminacije. Za podjetja z manj kot sto zaposlenimi ni predvidena obveznost poročanja o plačni vrzeli. Združenje delodajalcev vztraja pri minimalnem prenosu, sindikati zahtevajo čim ambicioznejšega. Podrobnosti direktive in odzive socialnih partnerjev smo na Lider.si obravnavali decembra lani.
Manpowerjeva raziskava ujame slovensko gospodarstvo na prelomu. Podjetja vedo, da se plačna kultura spreminja, a večina ukrepanje odlaga. Do 7. junija ostaja manj kot sto dni. Za podjetja, ki morajo v tem času pregledati plačne strukture, vzpostaviti poročanje in usposobiti kadrovske službe, je to izjemno malo časa. Za panoge, v katerih tri četrtine delodajalcev še ni storilo ničesar, pa morda že premalo.
