V preteklih dneh je svet obšla novica, da je glasbeni pretočni velikan Spotify izplačal rekordno vsoto tantiem avtorjem pesmi na platformi – kar 10 milijard dolarjev. Vsota je kar desetkrat večja od tiste, izplačane leta 2014, in skoraj za tretjino večja od tiste iz leta 2024, ki je znašala 7,7 milijarde dolarjev.
Toda, ali gre zgolj za rast industrije ali je Spotify začel izplačevati “pravičneje”? In kakšen je vpliv pretočnih storitev na glasbeno industrijo, oziroma – ali bi pravičnejša izplačila tantiem izboljšala stanje na sceni?
Glasbena industrija je v zadnjih dveh desetletjih doživela pomembno preobrazbo z rastjo pretočnih platform, kot so Spotify, Apple Music in YouTube Music, ki so preoblikovale način ustvarjanja, distribucije in konzumiranja glasbe. Te platforme so revolucionirale dostop do glasbe, saj so poslušalcem omogočile takojšen dostop do milijonov pesmi, ki so čez noč postale na dosegu roke. Toda kakšen vpliv so imele na glasbenike, založniške hiše in industrijo kot celoto?
Seveda se navdušenje, ki je sledilo možnosti, da vidite ali slišite davno pozabljene pesmi na YouTubu v letih 2007 in 2008, ne more primerjati z ničimer! Dostop do glasbe je bil demokratiziran, geografska lokacija ni imela več nobenega vpliva, prav tako ne cena ali dostopnost fizičnih nosilcev zvoka. Uporabniki so bili navdušeni, saj so dobili brezplačen dostop do ogromne količine pesmi (oziroma za ceno, ki jo plačujejo za internetno povezavo). A kmalu so ugotovili, da ni tako lepo, kot se sliši.
Prednosti so bile seveda globalni dostop, možnost raziskovanja in odkrivanja novih avtorjev in žanrov, možnost izbire le največjih uspešnic ob ignoriranju “manj pomembnih” pesmi, prav tako pa podpora velikih založniških hiš ni bila več nujna, saj je samozaložništvo pridobilo na pomenu.
Čeprav je pretočno predvajanje glasbo približalo oboževalcem, je prineslo tudi velike spremembe v načinu, kako umetniki zaslužijo denar s svojo glasbo. Tradicionalno so se glasbeniki zanašali na prodajo albumov, vstopnic za koncerte in promocijsko blago kot svoj primarni vir prihodka. Pretočne platforme so ta model spremenile s preusmeritvijo prihodkov na plačila po predvajanju.
To je imelo nekaj zelo negativnih posledic za umetnike: povprečno izplačilo na predvajanje na platformah, kot je Spotify, je pogosto manjše od enega centa. In to precej manjše. Spotify, Apple Music in Deezer plačujejo od 0,003 do 0,005 dolarja na eno predvajanje, kar znaša 0,3 do 0,5 centa.
Glasbeniki potrebujejo od 200 do 300 predvajanj, da zaslužijo dolar, oziroma od dva do tri milijone predvajanj, da zaslužijo 10.000 dolarjev, kar je – gledano z glasbenega vidika – ogromen uspeh. To pomeni ustvarjanje resnega hita, za katerega so v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja zaslužili resen denar.
Raziskava Ivors Academy in Sindikata glasbenikov iz leta 2020 je pokazala, da je 82 odstotkov vprašanih od pretočnega predvajanja v celotnem letu 2019 zaslužilo manj kot 200 funtov. Parlamentarna preiskava o pretočnem predvajanju je pripeljala do še bolj šokantnih odkritij: nominiranka za nagrado Mercury, Nadine Shah, je povedala, da njeni prihodki od pretočnega predvajanja ne pokrivajo niti najemnine, medtem ko je Fiona Bevan dejala, da je zaslužila le 100 funtov od skupnega pisanja hit pesmi z albuma Disco Kylie Minogue, ki je pristal na vrhu lestvic.
Druga težava so algoritmi, ki uporabnikom stalno ponujajo izbiro na podlagi tistega, kar so že poslušali – s čimer se ustvarja žanrski “mehurček“, iz katerega ne izstopajo, kar zmanjšuje možnosti za preboj: uporabniki so izpostavljeni le ozkemu obsegu glasbe glede na njihove preference. Algoritmi so na vseh pretočnih platformah zelo “pomanjkljivi”. Dobro prinaša slabo tudi v tem, da je konkurenca zaradi demokratizacije in vseprisotnosti glasbe večja. A zaradi tega imajo poslušalci vse krajšo pozornost.
Neodvisnost od nadzora založniških hiš štejemo med dobre posledice pretočnega predvajanja, saj omogoča neposreden dostop do občinstva. A zaradi nizke vidljivosti tudi to postaja “plavanje v motni vodi”. Tako se glasbeniki obračajo k dobičkonosnim možnostim: fizični nosilci zvoka to niso, pretočno predvajanje tudi ne, koncerti pa – zato se festivali množijo kot gobe po dežju, kar spodbuja tudi turistični obisk.
Po podatkih Gallowglassa je 26 odstotkov odraslih Britancev lani obiskalo vsaj en glasbeni festival. Samo na Nizozemskem je letno kar 1.236 glasbenih festivalov, njihovo število pa je leta 2024 v primerjavi z letom 2023 naraslo za 2,3 odstotka, kažejo podatki Statiste. Po podatkih Cognitive Market Research je bilo globalno tržišče glasbenih festivalov leta 2024 ocenjeno na 2,1582 milijarde dolarjev in se pričakuje, da bo od leta 2024 do 2031 raslo s CAGR 24 odstotkov. V tej “kopici denarja“ se najde nekaj tudi za glasbenike.
Druga stvar, s katero danes glasbeniki zaslužijo, je “merch”, torej promocijsko blago. Tega je mogoče enostavno in neposredno prodajati na koncertih. Tako se vseeno ustvari nekaj denarja, ki omogoča preživetje ogromnemu številu manjših izvajalcev.
Bi lahko pravičnejša plačila za pretočno predvajanje to spremenila? Pojavljajo se nove platforme, kot je Sonstream. Po pričevanju glasbenice Miri, ene od milijonov malih in neodvisnih glasbenikov, ki predstavljajo več kot štiri petine avtorjev glasbe, je v enem tednu s 1.772 predvajanji zaslužila 44,30 funtov, kar je precej več od običajnih petih funtov.
Sonstream zaračunava uporabnikom približno 3,5 centa na predvajanje pesmi, od tega 2,7 centa gre neposredno nosilcu pravic. Resonate, s sedežem v Berlinu, ima pionirski pristop k pretočnemu predvajanju po modelu”stream-to-own”, kjer uporabniki najprej plačajo za prvih devet predvajanj ene pesmi, nato pa si pesem trajno lastijo, kar pomeni neomejeno predvajanje. Audius iz San Francisca zaračunava deset odstotkov za storitve pretočnega predvajanja, medtem ko 90 odstotkov gre avtorjem. Omejujoč dejavnik je pri tem velikost “kataloga”.
Obstajajo tudi platforme, kot je Deezer, ki izvajalcem plačujejo več z “user-centric” modelom, kjer se naročnina razporedi glede na dejansko poslušano glasbo. Tisto, kar so poslušalci plačali kot naročnino, gre neposredno tistim glasbenikom, ki so jih poslušali, in ne vsem ostalim. To prinaša pomembne koristi glasbenikom, “za” pa sto tudi poslušalci, saj jih več kot dve tretjini idejo podpira.
Po drugi strani obstaja tudi možnost povišanja naročnin, pri tem pa so mnenja uporabnikov že dolga leta jasno razdeljena na pol. Tako smo na mrtvi točki, saj bi uporabniki želeli bolj raznoliko glasbo in nove izvajalce, a ne bi želeli sami plačati za to.
Preberite več:
Kdo bi to lahko plačal? No, to bi lahko bile pretočne platforme. Spotify je za leto 2024 prijavil več kot milijardo evrov dobička (1,138 milijarde dolarjev), kar pomeni, da bi lahko brez težav povečal izplačila glasbenikom, zaščitil število poslušalcev in njihov denarnice ter motiviral manjše glasbenike, da ostanejo “v igri“. Ali pa povečal naročnine, apliciral “user-centric” model in se kot platforma odpovedal delu prihodka? Da bi kasneje z rastjo novih avtorjev in pesmi zaslužil več?
Vpletenih je veliko deležnikov, poslušalci in glasbeniki so nezadovoljni, scena v upadu, platforme pa ne želijo izgubiti denarja. Morda bo spremembe izzval pritisk trga – in s tem spodbudil nov razcvet ustvarjalnosti, ki ga že dolgo pogrešamo.
