Dolga leta je Evropa živela v miru, ne da bi veliko razmišljala o vojni in vojski. Pravzaprav je, tudi ko je razmišljala o vojski, bila to predvsem ameriška vojska – vsaj v državah članicah Nata. Nevtralne države, kot so Avstrija, Švica, Švedska in Finska, so uživale najvišji možni življenjski standard na celini in niso veliko vlagale v vojsko, za razliko od, recimo, Jugoslavije.
Nekateri menijo, da je eden od razlogov za propad Sovjetske zveze in Varšavskega pakta prav finančna preobremenjenost zaradi prevelikih vlaganj v vojsko. Po drugi strani so poražene države druge svetovne vojne – Nemčija, Italija in Japonska – ki so imele omejen vojaški proračun, do konca osemdesetih let razvile najboljšo infrastrukturo (poleg že omenjenih nevtralnih držav).
Nato pa se je po izbruhu rusko-ukrajinske vojne leta 2022 vse spremenilo. Ne samo, da je – kot že v prvem mandatu Donalda Trumpa – ameriška vlada opozarjala, da morajo evropske članice Nata doseči prag dveh odstotkov BDP za obrambo, zdaj si zanjo želijo nameniti veliko več sredstev tudi same države. Švedska in Finska sta zdaj članici Nata, Trump pa sporoča, da “ne bo več branil” Evrope. Evropske države se bojijo, da bi se ZDA lahko celo umaknile iz Nata in da bodo morale vzpostaviti oslabljeno različico zavezništva ali t. i. “ETO”.
Kaj točno to pomeni za evropsko gospodarstvo in državne proračune? Dosedanji vojaški izdatki, ki znašajo manj kot dva odstotka BDP, so Evropi omogočili razvoj močnih socialnih držav, a zdaj bi se lahko povzpeli na 3,5 odstotka ali celo na pet odstotkov – odvisno od pesimizma “prerokov”. Takšne ravni vojaške porabe niso bile dosežene od šestdesetih let prejšnjega stoletja in bodo močno obremenile nacionalne proračune. Nekateri to imenujejo “konec dividende miru” – dividenda miru pa je bila tisti dobiček, ki so ga evropske države, opustošene v dveh svetovnih vojnah, pridobile s tem, da niso vlagale v orožje, temveč v infrastrukturo, javne storitve in socialno varnost.
Če govorimo o številkah, se je socialna zaščita v Evropski uniji v samo 25 letih – od leta 1995 do 2020 (pred pandemijo koronavirusa) – povečala s 36,6 odstotka na 41,4 odstotka BDP (po podatkih Eurostata). Ta delež bi moral po pandemiji še naprej rasti, a je prišla vojna v Ukrajini in z njo strah pred Rusijo. Hkrati se je od leta 1963 do 2023 vojaška poraba prepolovila (glede na BDP).
Koliko denarja morajo evropske države zagotoviti za ponovno oboroževanje? Ocene so različne. Po napovedih Goldman Sachsa bo to stalo 160 milijard evrov, srednje ocene govorijo o 350 milijardah, medtem ko Panteon navaja vrtoglavih 460 milijard evrov. Ker države ne morejo ustvarjati denarja “ex nihilo”, bo moral nekdo ostati brez sredstev. Evropska komisija je predlagala, da se državam EU omogoči povečanje izdatkov za obrambo za 1,5 odstotka BDP v štirih letih (s trenutnih dveh na 3,5 odstotka), prav tako pa namerava posojati 150 milijard evrov za pospešitev oboroževanja.
V Veliki Britaniji so že letos pozimi začeli varčevati na napačnem koncu – upokojencem in starejšim so ukinili dodatke za ogrevanje, s čimer so prihranili 1,5 milijarde funtov, a je sprožilo ogorčenje starejših prebivalcev. Mnogi so ostali brez dragocenih 300 funtov mesečno za ogrevanje in so bili primorani preživeti zimo na hladnem. Še huje, napovedani so novi rezi, podobni ukrepi pa se pripravljajo tudi v drugih državah.
Da situacija ni preprosta, kažejo že pretekli protesti “rumenih jopičev” v Franciji in drugi množični upori proti varčevalnim ukrepom. Novi obrambni izdatki bodo svojevrsten “vojni davek” za prebivalstvo, ki so ga že prizadele inflacija, recesija, visoke cene goriva in pritisk migracij. Ob tem je treba upoštevati, da ima Evropa – podobno kot vzhodna Azija – najstarejše prebivalstvo na svetu, zato so izdatki za zdravstvo in oskrbo starejših že zdaj med najvišjimi. Vsako zmanjšanje teh sredstev bo zelo boleče.
Nekateri trdijo, da bo vojaška proizvodnja spodbudila gospodarstvo, vendar bodo morale vlade za to več zadolževati, kar bo povzročilo nemir med vlagatelji v državne obveznice. Še slabšo možnost bi predstavljalo črpanje sredstev iz proračuna, namenjenih socialnim izdatkom, kar bi vznemirilo volivce. Kot so pokazali volitve v Nemčiji in Franciji ter referendum o brexitu, imajo starejši in revnejši prebivalci, ki jih ekonomska neenakost najbolj prizadene, svoj glas, ki lahko volitve nagne v desno.
Še posebej zaskrbljujoče je, piše bruseljski Politico, da je Friedrich Merz, verjetni novi nemški kancler, ne le odpravil “proračunsko zavoro” v Nemčiji, pač pa tudi v EU, preko svojega vpliva v konservativnem bloku. Čeprav je prejel pohvale na mednarodni ravni, se je doma soočil z “bumerangom v glavo”. Njegova konservativna Krščansko-demokratska unija (CDU) in bavarska zaveznica Krščansko-socialna unija (CSU) sta se dolgo videli kot branika fiskalne strogosti, zato je podpornike Merzova pripravljenost, da se sooči z večjim dolgom, presenetila. Kar 77 odstotkov volivcev in 44 odstotkov podpornikov CDU/CSU se počuti izdanih, saj Nemci ne marajo pretirane porabe proračunskih sredstev.
Najhuje je, da so Nemci pričakovali odpravo “proračunske zavore” za pomoč prebivalstvu v času recesije in dragih energentov, a je do odprave prej prišlo zaradi – oboroževanja! Ni presenetljivo, da je sledilo dvoje: naraščajoča skrb za pokojnine in socialno varnost ter politični premik volivcev k skrajni desnici (AfD).
Preberite več:
Kdor se je bal, da bo Evropa zaradi ruske invazije in sankcij proti Rusiji zdrsnila v krizo, je imel le delno prav – resnična fiskalna in socialna nestabilnost bi se lahko pojavila tudi po morebitnem koncu vojne, in to zaradi ogromnih proračunov za oboroževanje. Če EU ne bo čudežno rešila tega problema, bi se lahko uresničil črn scenarij: velika poraba za vojsko – zmanjšana socialna pomoč – jeza državljanov – zmaga radikalne desnice. Kaj bi bilo s financami in ekonomijo, lahko le ugibamo.
Evropa, kakršno smo poznali leta 1963 ali 1970 do danes, verjetno ne bo več obstajala. Vsaj v finančnem smislu.
