Balkan brez carin do 2030: Slovenija med cenejšo hrano in izginjajočimi kmetijami

Evropski parlament je podaljšal avtonomne trgovinske ukrepe, ki državam Zahodnega Balkana omogočajo izvoz sadja, zelenjave in vina v Evropsko unijo brez plačila carin do leta 2030. Slovenija od te odločitve pridobi, a tudi izgubi.

Potrošniki, ki letos gledajo, kako cene hrane rastejo hitreje kot plače – 7,7 % julija glede na skupno inflacijo 2–3 % – dobijo priložnost za prihranke. Mali pridelovalci sadja in zelenjave, ki pokrivajo le tretjino domače porabe, pa se soočajo z dodatno konkurenco iz regije, kjer so proizvodni stroški bistveno nižji. Slovenija uvozi več kot štiri petine hrane, hkrati pa vsako leto izgubi več kot 800 kmetijskih gospodarstev.

Statistični urad Slovenije beleži, da hrana in brezalkoholne pijače prispevajo več kot polovico skupne inflacije leta 2025. Povprečna slovenska družina čuti gospodarski pritisk predvsem pri računu v supermarketu, ne pri računu za elektriko ali gorivo. Rast cen hrane je vrhunec dosegla julija, ko je inflacija hrane na letni ravni dosegla 7,7 %.

Primerjalna analiza cen v regiji razlaga, zakaj je ta tema občutljiva za slovenska gospodinjstva. Nakup 15 osnovnih živil v Ljubljani stane med 47 in 58 evri, odvisno od verige. Isti nakup v Zagrebu stane 32 evrov, na Dunaju 43 evrov, v Trstu 42 evrov. Slovenija je med najdražjimi trgi za hrano v regiji, kar ob povprečnih plačah pomeni občutno breme za gospodinjstva.

Uredba (EU) 2024/823, sprejeta marca 2024, ukinja carine na proizvode iz poglavij 7 in 8 Kombinirane nomenklature – torej na vse sveže sadje in zelenjavo – za šest držav: Srbijo, Bosno in Hercegovino, Severno Makedonijo, Albanijo, Črno Goro in Kosovo. Poleg tega regija dobi pravico do izvoza še 30.000 hektolitrov vina letno, ko izčrpa bilateralne kvote.

Ukrepi, ki veljajo že od leta 2000, zdaj dobijo podaljšek do konca desetletja. Regija prihrani okoli 24 milijonov evrov letno na carini. Trgovina s kmetijskimi proizvodi med EU in Zahodnim Balkanom se je od leta 2008 podvojila – regija je izvoz povečala za več kot 100 %, uvoz iz EU pa je narastel za 52 %, kažejo podatki Evropske komisije.

Med šestimi državami, ki dobijo ugodnosti, ima Srbija najrazvitejši kmetijski izvoz. Leta 2024 je izvozila kmetijske proizvode v vrednosti 5,3 milijarde dolarjev, kar je več kot petina celotnega izvoza države. EU je največji kupec – Srbija je edina država Zahodnega Balkana, ki ima suficit v trgovini s kmetijskimi proizvodi z Unijo.

Geografska bližina daje regiji konkurenčno prednost. Kamion s sveže zelenjavo iz Vojvodine prispe do slovenskih supermarketov v šestih urah, medtem ko španska ali grška zelenjava potuje več dni. Dvostranška trgovina med Slovenijo in Srbijo je leta 2022 znašala 2,33 milijarde dolarjev, pri čemer je bil slovenski izvoz (1,54 milijarde) dvakrat višji od uvoza iz Srbije (790 milijonov dolarjev). Slovenija izvozi avtomobile, zdravila in električno energijo, iz Srbije pa uvozi industrijske komponente in dele.

Slovenija danes proizvaja le 18 % hrane, ki jo porabi. Pred pristopom k Evropski uniji leta 2004 je ta številka znašala med 40 in 50 %. Upad je še posebej izrazit pri sadju in zelenjavi – sektorjih, ki ju bodo podaljšane ugodnosti najbolj prizadele. Pri sadju znaša stopnja samooskrbe le 29–36 %, pri zelenjavi 38–48 %, pri krompirju okoli 50 %. Le pri mlečnih izdelkih, govedini in perutnini ima Slovenija suficit in možnost izvoza.

Razlogi za ta trend so strukturni. Povprečna slovenska kmetija ima 6,9 hektarja, kar je desetkrat manj od madžarskega povprečja 77,5 hektara in trikrat manj od avstrijskega, ki presega 20 hektarov. Več kot polovica kmetijskih zemljišč leži na hribovitih terenih, kjer kratka rastna sezona in strmi nagibi omejujejo mehanizacijo in produktivnost.

Demografija še dodatno pritiska na sektor. Leta 2024 je več kot 800 gospodarstev opustilo rejo goveje živine ter nadaljevalo trend, ki je od leta 2014 eliminiral skoraj 8000 pridelovalcev – upad 24 %. Vrednost kmetijske proizvodnje je leta 2024 znašala 1,651 milijarde evrov, kar je le 2,1 % BDP, medtem ko sektor zaposluje 6,3 % delovne sile.

Slovensko tržišče hrane, ocenjeno na okoli 4 milijarde evrov letno, gre skozi občutne strukturne spremembe. Mercator, ki je še pred desetletjem nadzoroval 45 % trga, danes komaj drži 30 % in je leto 2024 zaključil z izgubo 10,4 milijona evrov kljub prihodkom 1,32 milijarde evrov. Podjetje je zaprlo celotno mrežo trgovin Mercator Tehnika, da bi se osredotočilo na osnovno dejavnost.

Nasprotno pa Spar beleži stabilno rast – 6,1 % leta 2024 s prihodki 1,174 milijarde evrov in tržnim deležem 21,7 %. Strategija zamrznitve cen 2000 izdelkov v času inflacijskega vala se je izkazala za uspešno, kupci pa so ga ocenili kot verigo z najboljšim razmerjem med ceno in kakovostjo. Diskontne verige – Hofer/Aldi, Lidl in Eurospin – so od leta 2009 podvojile tržni delež z 12 % na današnjih 31 %, neposredno pa uporabljajo iskanje potrošnikov po nižjih cenah. Cenejši viri oskrbe z Zahodnega Balkana bi lahko dodatno okrepili njihov konkurenčni položaj.

Medtem ko splošna proizvodnja stagnira ali pada, ekološki sektor beleži rast. Število ekoloških kmetij v Sloveniji je leta 2024 naraslo na 3968, kar je rast 3 % letno, skupaj s 56.800 hektarji pod nadzorom. Pridelovalci, ki se osredotočajo na premium segment, geografsko zaščitene proizvode, kratke dobavne verige in neposredno prodajo potrošnikom, lahko ohranijo donosnost kljub cenejši balkanski konkurenci. Vprašanje je, koliko takih pridelovalcev lahko absorbira trg dveh milijonov prebivalcev.

Vlada se zaveda problema. V CAP Strateškem načrtu za obdobje 2023–2027 je namenjenih 1,8 milijarde evrov za kmetijstvo – 700 milijonov iz evropskih skladov, preostanek iz državnega proračuna. Poudarek je na posodobitvi, ekološki pridelavi in oblikovanju zadrug, ki bi malim pridelovalcem omogočile skupen nastop na trgu.

Ekonomisti opozarjajo, da odvisnost od uvoza za 82 % hrane ni le gospodarsko, temveč tudi strateško vprašanje. V času podnebnih sprememb, ki povzročajo vse pogostejše vremenske ekstreme, in geopolitičnih napetosti, ki lahko pretrgajo dobavne verige, bi padec samooskrbe pod 15 % do leta 2030 – kar je realen scenarij – državo pustil izjemno ranljivo. Pandemija COVID-19 je pokazala, kako hitro se lahko pretrgajo dobavne verige. Slovenija je takrat imela srečo, da omejitev izvoza hrane v EU ni bilo, nekatere države zunaj Unije pa so take ukrepe uvedle.

Avtonomni trgovinski ukrepi, čeprav velikodušni do regije, niso brezpogojno darilo. Evropska komisija jih lahko prekine, če pride do kršitve osnovnih načel demokracije in človekovih pravic ali če uvoz kmetijskih proizvodov povzroči resne motnje na notranjem trgu EU. Vsi proizvodi morajo izpolnjevati iste standarde varnosti hrane, ki veljajo tudi za evropske pridelovalce – fitosanitarne standarde, veterinarske kontrole, HACCP standarde in Global GAP certifikacijo. To je zaščita za slovenske potrošnike, a tudi dodaten strošek za balkanske pridelovalce, ki želijo resno konkurirati.

Za slovenske potrošnike je učinek večinoma pozitiven. Liberalizacija bi lahko pripeljala do padca cen sadja in zelenjave za 5–10 %, kar bi povprečnemu gospodinjstvu prineslo prihranek med 50 in 100 evri letno. V situaciji, ko inflacija hrane raste trikrat hitreje od skupne inflacije, je vsaka pomoč pomembna. Za slovenske kmetovalce je učinek mešan do negativen, odvisno od sektorja in velikosti. Mali pridelovalci sadja in zelenjave, ki že pokrivajo le tretjino trga, se bodo soočili z dodatnim pritiskom. Pridelovalci mleka, govedine in perutnine, kjer ima Slovenija suficit, ne bodo neposredno prizadeti.

Za trgovske verige cenejši viri oskrbe pomenijo bodisi boljše marže bodisi konkurenčnejše cene. Za regionalno povezovanje so ukrepi korak k globlji gospodarski povezanosti med EU in potencialnimi bodočimi članicami.

Slovenija nima preprostega odgovora. Cenejša hrana pomeni boljši življenjski standard za večino državljanov, a pospešuje izginjanje majhnega kmetijstva, ki je stoletja bilo del slovenske identitete in pokrajine. Vladni ukrepi podpore, osredotočenost na ekološko in premium pridelavo ter oblikovanje zadrug lahko ublažijo udarec, a težko zaustavijo temeljni trend. V gospodarstvu, kjer povprečna plača znaša okoli 1500 evrov, račun za osnovne nakupe pa 200–250 evrov mesečno, bo večina družin izbrala z razumom, ne s čustvi.

Do leta 2030 bo slovenska miza verjetno bolj raznolika in dostopna, slovenska polja pa vse praznejša.