Vlada Hercegbosanskega kantona v zahodnem delu Bosne in Hercegovine je potrdila predlog novega zakona o koncesijah, ki naj bi vzpostavil pregleden in pravno varen sistem podeljevanja pravic do naravnih virov. Zakon je, kot poroča portal Indikator.ba, usklajen z Direktivo EU 2014/23/EU o podeljevanju koncesijskih pogodb in med drugim uvaja obvezno presojo vpliva na okolje, javni register koncesij ter možnost lokalnih skupnosti, da z obrazloženo odločitvijo blokirajo podelitev koncesije na svojem ozemlju.
Ozadje nove zakonodaje pa razkriva zgodbo, ki v regiji nima primerjave. Ta ista pokrajina je namreč skoraj dve desetletji podeljevala koncesije na podlagi zakona, ki ga ustavno sodišče Federacije BiH že leta 2007 razglasilo za neveljavnega. Kot je v obsežni preiskavi razkril Radio Slobodna Evropa, je pokrajinska vlada v tem obdobju podpisala najmanj 55 koncesijskih pogodb za energetske, rudarske in turistične projekte v skupni ocenjeni vrednosti več kot 1,6 milijarde evrov.
Zgodba sega v september 2007, ko je Ustavno sodišče Federacije BiH ugotovilo, da je Hercegbosanski kanton sprejel zakon o koncesijah brez obveznih posvetovanj z občinami, na katerih ozemlju ležijo naravni viri. Pokrajinskemu parlamentu je naložilo, da do maja 2008 sprejme nov zakon. Namesto tega so oblasti junija 2008 le dopolnile stari zakon, čeprav ta po odločbi sodišča pravno ni več obstajal. In na tej pravno neobstoječi podlagi so nato skoraj dve desetletji temelji vsi energetski in rudarski posli v pokrajini.
Nezakonitost je prišla na dan šele leta 2024, ko je občina Bosansko Grahovo pri ustavnem sodišču zahtevala zaščito, ker je bila, kot je za Radio Slobodna Evropa povedala županja Smiljka Radlović, v celoti izključena iz odločanja o koncesijah na svojem ozemlju. Ustavno sodišče je uradno sporočilo, da se sporni predpis “ne more in ne sme uporabljati, ker ne obstaja”. Kljub temu praksa podeljevanja koncesij ni bila ustavljena, zato se je v zadevo vključilo tudi pokrajinsko tožilstvo, ki preverja kazensko odgovornost odgovornih oseb.
Med najodmevnejšimi projekti, podeljenimi na podlagi neveljavnega zakona, je vetrna elektrarna Ivovik, prva kitajska neposredna naložba v Bosni in Hercegovini. Elektrarna z instalirano močjo 84 MW in 20 turbinami, ki naj bi letno proizvajala 259 gigavatnih ur elektrike, je v celoti v lasti kitajskih državnih družb PowerChina Resources in Genertec prek posredniških podjetij v Luksemburgu. Projekt, ocenjen na več kot 130 milijonov evrov, spremljajo spori z lastniki zemljišč, ki trdijo, da jim je bila zemlja odvzeta brez soglasja. Odvetnik prizadetih lastnikov Perica Babić je za Radio Slobodna Evropa opozoril, da je odločba ustavnega sodišča po njegovem mnenju vplivala tudi na veljavnost zemljiških razpolag, ki temeljijo na enakem neobstoječem predpisu.
Skupna ocenjena vrednost 18 vetrnih parkov, podeljenih v tem obdobju, znaša okrog 1,5 milijarde evrov. Poleg tega je pokrajinska vlada podelila koncesije za najmanj pet solarnih elektrarn v ocenjeni vrednosti prek 690 milijonov evrov ter za izkoriščanje mineralnih surovin, od dolomita in apnenca do lignita.
V celotnem obdobju od 2008 do 2025 je pri podeljevanju teh koncesij sodelovalo pet zaporednih vlad in pet različnih ministrov za gospodarstvo. Noben od sedanjih ali nekdanjih funkcionarjev se ni odzval na pozive Radia Slobodna Evropa, da pojasni zadevo.
Novi zakon, ki ga vlada zdaj predlaga, v prvem branju vsebuje določbe, ki civilne organizacije ocenjujejo kot poskus legalizacije dotedanjih neveljavnih koncesij. Koalicija za odgovorno demokracijo in dostojanstvo (KODD) opozarja, da sklicevanje na nične koncesijske pogodbe v novem zakonu odpira temelje za nadaljnje tožbe, saj ustava in mednarodne listine ne dopuščajo retroaktivne veljavnosti zakonov. Združenja prebivalcev trdijo tudi, da je “skoraj polovica življenjskega prostora pokrajine razprodana za drobiž”, in navajajo, da je pokrajinska vlada v šestih letih iz koncesijskih nadomestil pobrala le pet milijonov konvertibilnih mark, medtem ko so dejanske izgube lokalne skupnosti po njihovi oceni deset- do dvajsetkratno višje.
Za slovensko javnost je primer pomemben iz več razlogov. Bosna in Hercegovina je kandidatka za članstvo v EU, kakovost vladavine prava in preglednost koncesijskih postopkov pa sta med merili, ki jih Bruselj spremlja v pristopnih poročilih. Poleg tega so v regiji aktivni tudi slovenski investitorji in energetska podjetja, ki se pri naložbah v jugovzhodni Evropi zanašajo na predvidljivost pravnega okvira. Primer Hercegbosanskega kantona nazorno kaže, kako lahko odsotnost elementarnih pravnih varovalk razvrednoti milijardne naložbe in destabilizira celotno investicijsko okolje.
