Inštitut Tonyja Blaira za globalne spremembe (TBI) je v novem poročilu pozval britansko vlado, naj odpravi prepoved novih dovoljenj za iskanje nafte in plina v Severnem morju, ukine davek na izredne dobičke energetskih podjetij in opusti cilj pretežno razogljičene elektrike do leta 2030. Razlog, ki ga navaja: Združeno kraljestvo potrebuje zanesljivo in cenovno dostopno energijo za napajanje podatkovnih središč umetne inteligence.
Poročilo je sprožilo ostre odzive energetskih analitikov, okoljskih organizacij in ekonomistov, ki opozarjajo, da TBI pri svoji argumentaciji prezre ključno dejstvo: obnovljivi viri so danes občutno cenejši od novih plinskih elektrarn.
Primerjava cen je za TBI neprijetna. Nova kopenska vetrna energija je na britanskem trgu dogovorjena pri 72 funtih na megavatno uro, nova sončna pri 65 funtih, nova vetrna na morju pri 91 funtih. Gradnja in obratovanje nove plinske elektrarne stane 147 funtov na megavatno uro, torej dvakrat toliko kot kopenska vetrna in sončna, ter 60 odstotkov več kot morska vetrna energija. Po analizi podjetja Aurora Energy Research morska vetrna energija pod 94 funti na megavatno uro že znižuje račune za porabnike. Jedrska energija, ki ji TBI daje prednost, bi stala več kot 133 funtov na megavatno uro in bi zahtevala znatno daljše obdobje gradnje.
TBI se v poročilu sklicuje na visoke stroške nadgradnje električnega omrežja, ki je nujna za podporo obnovljivim virom. A kot opozarjajo kritiki, bo posodobitev omrežja potrebna v vsakem scenariju, tudi če bi Britanija stavila izključno na plin. Britanski operater energetskega sistema NESO je zaključil, da je čisti energetski sistem do leta 2030 dosegljiv, ne da bi to zvišalo stroške za porabnike.
V jedru priporočil TBI je izkoriščanje preostalih zalog nafte in plina v Severnem morju, za katere inštitut napoveduje industrijo, vredno 165 milijard funtov. A Severno morje je hitro usihajoč bazen, kjer so preostale zaloge vse dražje za pridobivanje. Zato TBI predlaga znatne davčne olajšave za naftna in plinska podjetja. Od leta 2020 je energetska industrija na britanskem trgu ustvarila 125 milijard funtov dobičkov, Shell je samo leta 2022 zaslužil 40 milijard dolarjev, BP pa 30 milijard.
“Poziv k ukinitvi davka na izredne dobičke, medtem ko energetski velikani objavljajo izjemne dobičke in milijoni ljudi živijo v hladnih, vlažnih domovih, je osupljiv,” je dejal Simon Francis iz koalicije End Fuel Poverty.
Bob Ward iz Granthamovega raziskovalnega inštituta pri London School of Economics je dodal, da povečana proizvodnja v Severnem morju ne bi imela občutnega vpliva na veleprodajno ceno elektrike in ne bi znižala cen za britanska gospodinjstva in podjetja. Plin se trguje na mednarodnih trgih, ki določajo ceno, in tudi če bi Severno morje izčrpali do dna, bi bilo Združeno kraljestvo v petih letih za vsaj dve tretjini odvisno od uvoza.
Odzivi na poročilo so še toliko ostrejši zaradi ozadja, v katerem TBI deluje. Inštitut prejema sredstva od savdske vlade, svetuje Združenim arabskim emiratom, njegov največji donator pa je fundacija Larryja Ellisona, ustanovitelja Oracla in zaveznika Donalda Trumpa, ki je TBI doslej namenil vsaj 257 milijonov funtov. Raziskovalno poročilo Lighthouse Reports je lani septembra razkrilo globoke organizacijske povezave med TBI in Oraclom, nekdanji zaposleni pa so inštitut opisali kot “prodajno podružnico Larryja Ellisona”. Tone Langengen, energetski svetovalec TBI, v poročilu trdi, da je treba energetsko politiko obravnavati kot osrednjo gospodarsko infrastrukturo in ne zgolj kot del podnebne politike.
Združeno kraljestvo je lani postavilo rekord pri proizvodnji energije iz obnovljivih virov, vetrna energija pa je pri nadomeščanju plina znižala veleprodajne stroške elektrike za tretjino. Vprašanje, ali bo Blairova vizija zadnje kaplje iz Severnega morja prevladala nad tržno logiko cenejših obnovljivih virov, bo sooblikovalo britansko energetsko politiko v prihodnjih letih.
