Evropska komisija je v ponedeljek znova prestavila predstavitev zakona o pospešitvi industrije (Industrial Accelerator Act), tokrat na 4. marec, potem ko je predlog že trikrat zamudil prvotno zastavljene roke. Zakon, ki ga poganja francoski komisar za industrijsko strategijo Stéphane Séjourné, predvideva uvedbo tako imenovane evropske preference v javnih naročilih in označevanje nizkoogljičnih izdelkov “Made in Europe”, s čimer naj bi EU zaustavila desetletja industrijskega nazadovanja. A odpor prihaja z več smeri: iz severnoevropskih prestolnic, iz Washingtona in iz vrst evropske industrije same.
Séjournéjev kabinet je prestavitev utemeljil z željo po dodatnem tednu internih razprav, ki naj bi predlog “naredile še trdnejši”. Diplomatski viri pa opozarjajo, da gre za globlje razhajanje med članicami. Zakon je bil prvotno napovedovan za december 2025, nato prestavljen na 29. januar, potem na 25. februar in zdaj na začetek marca. Štiri prestavitve v treh mesecih so nenavadno dolga porodna doba tudi po merilih bruseljske birokracije.
Predlog, katerega osnutek je pricurljal v javnost, kot poroča Euronews, določa ambiciozne pragove evropskega porekla za strateške sektorje: 70 odstotkov za električna vozila, 25 odstotkov za aluminij in 30 odstotkov za plastiko, ki se uporablja v stavbnem pohištvu. Med ciljnimi panogami so poleg avtomobilske industrije tudi kemija, vesoljski sektor, umetna inteligenca in obramba. Zakon uvaja tudi prostovoljno označevanje nizkoogljičnih izdelkov, pri čemer je jeklo izrecno izpostavljeno kot prednostna panoga.
Zakaj sploh tak zakon? Predelovalna industrija je leta 1990 predstavljala 20 odstotkov evropskega BDP, do leta 2024 pa je ta delež zdrsnil na 14 odstotkov. Samo v obdobju od 2008 do 2023 je EU izgubila več kot 2,3 milijona delovnih mest v proizvodnji. Jeklarska industrija je od leta 2008 ostala brez 30 odstotkov zmogljivosti, evropska avtomobilska proizvodnja pa je med letoma 2000 in 2020 upadla za pet milijonov vozil letno. Cene energije v Evropi so v povprečju dvakrat do trikrat višje kot v ZDA in na Kitajskem.
EU letno za javna naročila porabi okrog 2,5 bilijona evrov, kar predstavlja približno 16 odstotkov evropskega BDP. Več kot polovica teh postopkov pa še vedno temelji izključno na merilu najnižje cene, kar po oceni Draghijevega poročila o konkurenčnosti pomeni, da ta ogromni nakupovalni potencial ostaja neizkoriščen za spodbujanje inovacij in trajnostne proizvodnje.
Ravno ta potencial želi Pariz izkoristiti. Séjourné je v začetku februarja v časopisnem prispevku, ki ga je podpisalo več kot tisoč direktorjev evropskih podjetij, pozval k evropski preferenci na enotnem trgu, da bi se celina zoperstavila naraščajoči konkurenci iz Pekinga in Washingtona. Komisar je poudaril, da vse druge velike gospodarske sile že uporabljajo nacionalne preference za zaščito strateških panog.
Nasprotovanje pa je razpršeno po celotnem političnem spektru. Finska, Švedska, Estonija, Latvija, Litva in Nizozemska so v skupnem neformalnem dokumentu, objavljenem kmalu po Séjournéjevem apelu, zapisale, da evropska preferenca ogroža prizadevanja za poenostavitev regulacije in dodaja novo plast birokracije za evropska podjetja. Po njihovem prepričanju bi morala pobuda temeljiti na treh načelih: omejenosti, sorazmernosti in jasnem razumevanju posledic.
Nemčija zagovarja bolj liberalen pristop, ki ga je poimenovala “Made with Europe”. Berlin želi, da bi se evropska preferenca razširila na tretje države, ki imajo z EU sklenjen sporazum o prosti trgovini ali so “podobno misleče”, in da bi bila časovno omejena ter vezana na natančno določen seznam izdelkov. Poljska, Madžarska, Belgija in Italija se zavzemajo za ciljni pristop, omejen na posamezne sektorje.
Evropska industrija sama ni enotna v podpori zakonu. Avtomobilski sektor je kritičen do zahtev po lokalnem deležu, ker bi to porušilo obstoječe dobavne verige in prisililo proizvajalce v gradnjo novih. Podobne pomisleke izraža letalska industrija. Evropsko združenje kemijske industrije opozarja, da bodo merila “Made in Europe” delovala le, če bodo spodbudila celotne vrednostne verige, ne le končno proizvodnjo v EU. Jeklarji pa na splošno podpirajo krepitev domače proizvodnje, podobno kot sektor čistih tehnologij, čeprav z določenimi zadržki.
V zadnjem tednu se je razprava razširila daleč prek bruseljskih hodnikov. Ameriški veleposlanik pri EU Andrew Puzder je v intervjuju za Bloomberg zakon označil za “resno napako”, zlasti na obrambnem področju. Puzder, nekdanji direktor verige restavracij Carl’s Jr. in Hardee’s, ki ga je na položaj imenoval predsednik Trump avgusta 2025, je zapisal, da Washington sicer podpira evropsko oboroževanje, a da bi evropska preferenca v direktivi o obrambnih javnih naročilih ogrozila prilagodljivost držav članic pri nakupu vojaške opreme. Sporočilo je komaj prikrito: če bo Evropa dajala prednost lastnim izdelkom pred ameriškimi, Washington obljublja povračilne ukrepe.
London je prav tako izrazil zaskrbljenost. Britanski uradniki poudarjajo, da sta gospodarstvi EU in Združenega kraljestva tesno prepleteni. EU ostaja največji izvozni trg za britanske avtomobile, več evropskih proizvajalcev pa ima svoje obrate v Veliki Britaniji, ki je bila leta 2024 drugi največji izvozni cilj EU, takoj za ZDA. Kot je povedal eden od britanskih uradnikov za Euronews, “ni pravi trenutek, da bi se vmešavali v to, kar že deluje”.
V razkritih osnutkih se nakazuje, da Komisija nagiba k nemškemu stališču. Zadnja različica po poročanju Euronewsa uvaja evropsko preferenco za “podobno misleče partnerje” z vzajemnimi zavezami na področju javnih naročil, ki prispevajo k “konkurenčnosti, odpornosti in gospodarskim varnostnim ciljem Unije”. Takšna formulacija pušča odprta vrata za Združeno kraljestvo, Japonsko in druge zahodne zaveznice, obenem pa ohranja pritisk na Kitajsko.
Analitik Tristan Beucler iz možganskega trusta Strategic Perspectives je Komisijo pozval, naj zakon čim prej objavi, in ocenil, da so pogoji za učinkovit IAA, ki podpira strateške evropske panoge, izpolnjeni. Opozoril je na močno podporo med nacionalnimi vladami, medstrankarsko soglasje v Evropskem parlamentu in zahteve iz celotnih industrijskih vrednostnih verig.
Enega tedna prestavitve vendarle ne gre podcenjevati. Po besedah enega od EU diplomatov Komisija najverjetneje “odloča, kdo so podobno misleči partnerji”. Ta na videz tehnični detajl bo v resnici določil, ali gre za protekcionističen zakon ali za industrijsko politiko odprtih vrat. Od odgovora na to vprašanje je odvisno, ali bo zakon preprečil nadaljnjo deindustrializacijo ali pa jo, paradoksalno, še poglobil.
