Evropska unija je naredila opazen korak nazaj pri trajnostni regulaciji podjetij. Svet EU je dal dokončno zeleno luč t. i. paketu Omnibus I, s katerim se bistveno poenostavljata direktivi o poročanju podjetij glede trajnosti in o dolžni skrbnosti v dobavnih verigah. Uradni cilj je zmanjšati administrativne obremenitve in okrepiti konkurenčnost evropskega gospodarstva.
Gre za spremembe dveh ključnih pravil. Direktiva o poročanju glede trajnosti podjetij po novem velja le še za družbe z več kot 1.000 zaposlenimi in več kot 450 milijoni evrov letnega prometa. Pri podjetjih iz tretjih držav se prag postavlja še višje. Še bolj se zožuje področje direktive o dolžni skrbnosti, ki bo zadevala le podjetja z več kot 5.000 zaposlenimi in nad 1,5 milijarde evrov prometa.
To pomeni, da velik del podjetij, ki so se zadnji dve leti pripravljala na obsežno ESG poročanje in prilagajanje dobavnih verig, iz sistema izpade. Bruselj priznava, da so bila pravila kompleksna, draga in da so se njihove zahteve prek velikih podjetij prenašale tudi na manjše dobavitelje.
Podjetja bodo lahko presojo negativnih vplivov usmerila predvsem v tiste dele verige, kjer so tveganja največja. Obveznost sprejema podnebnega prehodnega načrta je bila črtana. Odstranjen je tudi harmoniziran režim odgovornosti na ravni EU, kar pomeni, da bodo sankcije urejene na nacionalni ravni, z zgornjo mejo treh odstotkov svetovnega prometa podjetja.
Pomemben je tudi časovni okvir
Rok za prenos pravil o dolžni skrbnosti v nacionalno zakonodajo se podaljšuje do julija 2028, podjetja pa bodo morala nova pravila v celoti spoštovati šele od leta 2029 dalje. Evropsko gospodarstvo išče ravnotežje med zelenim prehodom in industrijsko konkurenčnostjo in podjetja bodo imela zato več manevrskega prostora.
Politično gledano gre za odgovor na pozive k “poenostavitveni revoluciji”, ki so jih v zadnjem letu podprli tako voditelji držav članic kot avtorji vplivnih poročil o prihodnosti evropske konkurenčnosti.
Preberite več:
Za slovenska podjetja so spremembe pomembne predvsem zato, ker jih večina ne dosega novih pragov. To pomeni manj neposrednih obveznosti, manj poročanja in manj pritiskov na dobavne verige. Vprašanje pa ostaja, ali bo zmanjšanje administrativnih bremen dolgoročno res povečalo konkurenčnost ali pa bo odprlo novo razpravo o tem, kako uravnotežiti trajnost in rast.
