Topilnica Qatalum v Katarju je 3. marca začela nadzorovano gašenje peči. Razlog ni bil padec povpraševanja ali tehnična okvara, ampak prekinitev dobave zemeljskega plina, ki jo je napovedal državni dobavitelj QatarEnergy. Do konca minulega tedna se je iztekla rahla olajšava – QatarEnergy je potrdil, da bo plin dovajal naprej, a le toliko, da Qatalum vzdržuje okrog 60 odstotkov zmogljivosti. Topilnica, katere nazivna letna zmogljivost znaša 648.000 ton, bo do nadaljnjega ostala pri zmanjšani proizvodnji, časa ponovnega zagona polnih kapacitet pa norveški solastnik Norsk Hydro ni napovedal. Ob topilnici Qatalum je višjo silo razglasila tudi bahrajnska topilnica Alba.
Na Londonski borzi kovin je terminska cena aluminija ta teden dosegla 3.547 dolarjev na tono, kar je bil štiriletni rekord. Konec februarja, tik pred začetkom operacije Epic Fury, je bila cena pri 3.226 dolarjih. Skok za okrog deset odstotkov v slabih dveh tednih je za industrijsko kovino, ki za borznimi stranmi le redko pristane na naslovnicah, precej nenavaden.
Logika za tem premikom je manj intuitivna kot pri nafti ali zemeljskem plinu. Zalivske države so po zaslugi obilnih in poceni zalog zemeljskega plina v zadnjih dveh desetletjih postale vodilna izvozna sila na trgu primarne kovine, saj skupaj prispevajo okrog devet odstotkov svetovne primarne proizvodnje aluminija in še večji delež v mednarodnem prometu s kovino. A medtem ko imajo naftni izvozniki svojo surovino doma in jo le pošiljajo ven, so zalivske topilnice v precej drugačnem položaju. Regija pokriva le tri odstotke svetovnega aluminijevega oksida in en odstotek boksita. Vsak kilogram surovine mora priti ladijsko od Avstralije ali Gvineje, preden se ga sploh začne taliti. Hormuška ožina je tako za aluminijevo industrijo obenem edina pot za uvoz surovin in edina pot za izvoz gotove kovine. Ko se plovba ustavi, sta oba tokova odrezana naenkrat.
To dvojno izpostavljenost je banka ING izrisala v treh scenarijih. Dokler bi bila motnja kratka, okrog štiritedenska, bi jo topilnice presedle z zalogami aluminijevega oksida, ki jih navadno imajo za tri do štiri tedne. Dlje trajajoče, večmesečno zaprtje bi hitro preraslo v izgube proizvodnje. Pri trimesečni prekinitvi bi po oceni ING-a cena aluminija kratkoročno poskočila nad 4.000 dolarjev na tono, preden bi padec povpraševanja omejil nadaljnjo rast. To bi kovino pripeljalo v bližino zgodovinskega rekorda 4.100 dolarjev iz začetka leta 2022, doseženega po ruskem napadu na Ukrajino.
Banka Citi je zvišala svojo napoved za trimesečno ceno na 3.600 dolarjev in v skrajnem scenariju prav tako videla možnost skoka do 4.000 dolarjev. “Višja sila se je zdaj uresničila pri dveh zalivskih proizvajalcih, kar je jasen premik od tveganja k dejanski motnji,” so zapisali analitiki Citija. Goldman Sachs je v svojem bazičnem scenariju ohranil napoved za povprečno ceno 3.150 dolarjev na tono v prvem polletju 2026 ter opozoril, da bo nova indonezijska zmogljivost, ki naj bi se vzpostavila v drugi polovici leta, razbremenila trg le, če se hormuška kriza ne bo vlekla predolgo.
Trg aluminija je bil pred izbruhom konflikta že v deficitu. Kitajska je lani dosegla zakonsko zgornjo mejo 45 milijonov ton primarne proizvodnje in rasti od tamkajšnje industrije ni pričakovati. Južnoafriška skupina South32 je obenem napovedala konzerviranje topilnice Mozal v Mozambiku, topilnica Nordural na Islandiji pa je v prekinitvi obratovanja. Zaloge aluminija na Londonski borzi znašajo 461.000 ton, kar je glede na svetovno porabo zgodovinsko nizko.
Med razvitimi regijami je Evropa med bolj izpostavljenimi. Stara celina uvozi med 18 in 30 odstotki aluminija iz zalivskih virov, ruske dobave so po sankcijah od leta 2022 znatno okrnjene, domača kapaciteta pa se je v zadnjih letih krčila zaradi visokih cen energije. Regionalna premija za takojšnjo dobavo aluminija razreda P1020 je ta teden poskočila s 340–370 na 410–440 dolarjev na tono. Višji strošek surovine bo predelovalna industrija čutila v avtomobilskem sektorju, embalaži in gradbeništvu.
Qatalomu je delna olajšava podaljšala čas, ne rešila težave. Hormuška ožina ostaja de facto zaprta, dobavni premori se bodo pri obstoječih zalogah aluminijevega oksida merili v tednih. Strateginja za surovine pri ING Ewa Manthey je ocenila, da čim dlje ostajajo logistične in zavarovalne poti ovirane, tem večja je verjetnost, da zamude prerastejo v trajno izgubo proizvodnje, četudi po moreuzu ne bo prišlo do novih neposrednih ukrepov.
