Na valentinovo 2025 je kilogram kakavovih zrn na newyorški borzi stal 11.280 dolarjev, toliko kot še nikoli. Eno leto pozneje, na valentinovo 2026, se zrna prodajajo za okrog 3.600 dolarjev. Padec za 65 odstotkov v dvanajstih mesecih. A ko kupec v trgovini poseže po škatli čokoladnih pralinejev, ga čaka neprijetno presenečenje. Čokolada na policah je dražja kot kadarkoli prej.
Po podatkih ameriške raziskovalne družbe Datasembly so se maloprodajne cene čokolade v prvih petih tednih letošnjega leta v ZDA zvišale za 14,4 odstotka glede na enako obdobje lani. To je skoraj dvakrat več od 7,8-odstotne rasti v istem obdobju leta 2025 in opazno nad 10,5-odstotno podražitvijo leta 2024. V Nemčiji so bile po vladnih statistikah čokolade v letu 2025 dražje za 18,9 odstotka. Od leta 2021 so se cene čokolade v maloprodaji po ameriških zveznih podatkih zvišale za več kot 70 odstotkov.
Kako je mogoče, da surovina na borzi stane tretjino lanskega, končni izdelek na polici pa je še vedno dražji? Vsi veliki proizvajalci zadnje mesece ponavljajo isto besedo: hedging.
Čokoladna industrija ne kupuje kakava na odprtem trgu iz dneva v dan. Veliki proizvajalci sklepajo terminske pogodbe mesece in leta vnaprej, s čimer se zaščitijo pred nihanji cen. V normalnih razmerah ta mehanizem deluje kot nekakšno zavarovanje. A ko se cene v enem samem letu najprej petkrat zvišajo in potem padejo za dve tretjini, se zaščita spremeni v past. Mondelez International, lastnik blagovnih znamk Milka, Cadbury in Toblerone, je na nedavni predstavitvi rezultatov priznal, da je za letošnje leto kakav že pokrit po cenah, ki so občutno nad trenutnim tržnim nivojem. Isto velja za Hershey. Kirk Tanner, izvršni direktor Hersheya, je na konferenci z analitiki prejšnji teden povedal, da dvig maloprodajnih cen v letu 2025 ni zadostoval za pokritje stroškov kakava v 2026.
In to se dogaja, ko trg kakava plava v presežku. Analitska hiša StoneX napoveduje globalni presežek 287.000 ton za sezono 2025/26 in 267.000 ton za naslednjo. Mednarodni svet za kakav (ICCO) poroča, da so se globalne zaloge zvišale za 4,2 odstotka, na 1,1 milijona ton. Zaloge na borznih skladiščih ICE so dosegle trimesečni vrh. Kupec na polici od vsega tega ne opazi ničesar. Škatla, ki je lani stala osem evrov, letos stane deset.
Razlog: čokolada, ki jo kupujemo danes, je narejena iz zrn, kupljenih po kriznih cenah ali blizu njih. Kot pojasnjuje David Branch iz inštituta Wells Fargo Agri-Food, maloprodajne cene ostajajo “lepljive”, ker proizvajalci porabljajo zaloge, nabavljene v obdobju, ko je bil kakav najdražji v zgodovini. Olajšanje bo prišlo počasi in neenakomerno, napoveduje.
Potrošniki po svetu plačujejo račun za krizo, ki je na borznem parketu že mimo. A najhuje jo občutijo pridelovalci v Zahodni Afriki. V Gani, drugem največjem proizvajalcu kakava na svetu, kmetje že tedne niso prejeli plačila za oddano letino. Kot poroča Reuters, 10-hektarski pridelovalec iz okrožja Assin Foso že tri tedne je le en obrok na dan. Za vzdrževanje nasada se je zadolžil za 3.600 ghanskih cedijev, dolguje pa še 2.000. Šolnine za hčer ne zmore plačati. Drug kmet pripoveduje, da njegovi otroci letos niso mogli nadaljevati študija, ker za šest oddanih vreč kakava ni prejel denarja.
Problem ni le v zamudah pri plačilu. Gana in Slonokoščena obala, ki skupaj pridelata okrog 60 odstotkov svetovnega kakava, določata odkupne cene dvakrat na leto. Ko so se cene na borzi v letu 2024 petkrat zvišale, sta obe državi dvignili odkupne cene za pridelovalce, Gana za 60 odstotkov, Slonokoščena obala za 20. A od sredine lanskega leta borza pada, medtem ko se državi trudita izplačevati po starih, visokih cenah. Denar se je izčrpal. Gana ima v pristaniščih 50.000 ton neprodanega kakava, ker mednarodni kupci za ghansko zrno po takšnih cenah niso pripravljeni plačati. 12. februarja je Bloomberg poročal, da Gana pripravlja korenito reformo cenovnega sistema za pridelovalce, z uvedbo gibljivih cen, vezanih na mednarodni trg. Dan pozneje je ghanska vlada znižala odkupno ceno na 3.580 dolarjev na tono.
Slonokoščena obala se spopada z enakimi težavami. Vlada je 29. januarja sprožila operacijo odkupa tisočev ton neprodanega kakava, ki od novembra leži v skladiščih in pristaniščih. Pridelovalci pripovedujejo, da nimajo denarja za pogreb družinskih članov. Nekateri oklevajo z obiranjem zrelih plodov, ker se bojijo, da ne bodo nikoli plačani.
V Zürichu Barry Callebaut, največji predelovalec čokolade in kakavovih izdelkov na svetu, poroča o padcu obsega prodaje za 9,9 odstotka v prvem četrtletju poslovnega leta 2025/26. Prodaja čokolade se je znižala za 6,8 odstotka, prodaja kakavovih izdelkov pa za 22 odstotkov. Prihodki so kljub temu zrasli za 8,9 odstotka, kar pokaže, kam gredo višje cene: iz žepov potrošnikov v prihodke predelovalcev, tudi ko se obseg prodaje krči. Podjetje ima v razvoju okrog 600 projektov kakavovih nadomestkov, alternativnih premazov brez kakava. Tudi Nestlé in Pladis sta trajno reformulirala izdelke z manj kakava, spremembe pa ostajajo, čeprav so se cene surovine že spustile.
Do potrošnika pride le končni račun. Vrečka Hersheyjevih Kissov v ameriških trgovinah Target je letos za 9 odstotkov dražja, pri 5,99 dolarja. Dvojno pakiranje Reesovih srckov stane 2,89 dolarja, 12 odstotkov več kot lani. Po podatkih platforme LendingTree je od 39 tipičnih valentinskih čokoladnih izdelkov 82 odstotkov podraženih, v povprečju za 12 odstotkov.
Ameriško združenje za maloprodajo (NRF) za valentinovo 2026 napoveduje rekordno potrošnjo 29,1 milijarde dolarjev, od tega 2,6 milijarde za sladkarije. Čokolada ostaja prevladujoče darilo in po podatkih nacionalnega združenja sladičarjev predstavlja 75 odstotkov vse valentinske prodaje sladkarij. Povprečni Američan bo letos za valentinovo namenil okrog 200 dolarjev, največ doslej.
Kriza je preoblikovala tudi strukturo povpraševanja. Na ameriškem trgu sta v letu 2025 rasla dva segmenta: najcenejši in superpremijski. Ko so Hershey, Mars in Mondelez dvigovali cene, se je del kupcev odločil, da za majhen doplačil raje vzame Lindt ali Ferrero Rocher. Premijske znamke so bile manj agresivne z dvigi cen, ker so njihovi izdelki že bili dražji, kar jim je prineslo nepričakovano prednost. Obenem so rasle tudi najcenejše trgovske znamke. Srednji segment je bil najbolj prizadet.
Ali se bodo cene kdaj znižale? Branch iz Wells Farga napoveduje, da bi se podražitve do velike noči utegnile upočasniti, do noči čarovnic pa bi se cene v ZDA utegnile zniževati. To pa je optimistični pogled. Dirk Van de Put, izvršni direktor Mondeleza, je na predstavitvi rezultatov priznal, da podjetje takojšnjih znižanj v Severni Ameriki ne načrtuje. V Evropi, kjer so bili dvigi cen še višji in so povzročili znaten padec obsega prodaje, je Mondelez cene v Veliki Britaniji in Nemčiji že prilagodil navzdol. Za vse trge pa velja vprašanje, ki ga je postavil analitik podjetja Circana: če je kupec pripravljen plačati višjo ceno, ali jo podjetje zares zniža?
Barry Callebaut medtem v naslednjem valu krize vidi priložnost za manjše proizvajalce. Veliki so vezani na terminske pogodbe po visokih cenah, manjši, ki niso hedgirani daleč vnaprej, pa lahko že danes kupujejo po promptni ceni okrog 3.600 dolarjev na tono, več kot trikrat manj od lanskega vrha.
Kakavova kriza je prerasla iz cenovne v strukturno. Predelovalci reformulirajo recepture z manj kakava ali povsem brez njega, potrošniki se navajajo na višje cene, ghanskim kmetom pa se obeta preoblikovanje cenovnega sistema, ki je pol stoletja ostal nespremenjen. Valentinovo 2026 vse to stisne v en sam dan. Tona kakava na borzi stane manj kot tri leta nazaj. Škatla čokolade v trgovini stane več kot kadarkoli.
