Cena uspeha: zakaj Slovenija od Evrope prejema manj kot Hrvaška

Ko je Slovenija leta 2004 vstopila v Evropsko unijo, je bila Ljubljana najrazvitejša prestolnica med novimi članicami. Dve desetletji pozneje ta prednost postaja breme.

Po študiji Nemškega gospodarskega inštituta (IW), v katero je imel v sredo vpogled Reuters, slovenski državljani iz skupne evropske blagajne letno prejmejo 129 evrov na prebivalca. To je najmanj med vsemi državami, ki iz Bruslja prejemajo več, kot vanj vplačujejo. Hrvati prejmejo 619 evrov — skoraj petkrat več.

Razlika ni v pogajalski spretnosti. Razlika je v tem, da je Slovenija postala preveč bogata, da bi prejemala več, a še vedno ni dovolj velika, da bi njena vplačila kaj pomenila.

Evropski proračun je zasnovan kot sistem za zmanjševanje razlik. Bogatejše države vplačujejo, manj razvite prejemajo, dokler se razlike ne zmanjšajo. Slovenija se nahaja točno na sredini — dosegla je 83 odstotkov povprečnega evropskega BDP, dovolj, da so kohezijski skladi do nje postali skopi, a premalo, da bi prešla na stran vplačnic.

Hrvaška je v drugačnem položaju. Deset let mlajša članica, z nižjim BDP, Zagreb iz kohezijskih skladov črpa 2,45 odstotka svojega bruto nacionalnega dohodka letno — več kot katera koli druga država v Uniji. Če seštejemo vse — kohezijo, kmetijstvo, ostale transferje — Hrvaška prejema ekvivalent 3,08 odstotka nacionalnega dohodka. Nobena druga članica ni niti blizu.

Dlje na vzhod Poljska prevladuje v absolutnih zneskih: 7,1 milijarde evrov letno. A preračunano na prebivalca je to skromnih 191 evrov — manj kot v Bolgariji ali baltskih državah, kjer Estonija, Latvija in Litva vsaka črpajo več kot 500 evrov na glavo.

Na nasprotnem polu stoji Nemčija. Največje evropsko gospodarstvo letos vplačuje 13,1 milijarde evrov več, kot prejema, kar znaša 157 evrov na vsakega nemškega državljana. A tudi ta znesek upada: pred dvema letoma je bila razlika 19,7 milijarde. Ko nemška industrija tone, se zmanjšuje tudi nemški prispevek v evropsko blagajno. Francija sledi s 4,8 milijarde neto vplačila, Italija z 1,6 milijarde.

Ti podatki ne prihajajo več iz Bruslja. Evropska komisija je leta 2020 prenehala objavljati statistiko o neto pozicijah z oceno, da takšni izračuni spodbujajo napačen pogled na članstvo — kot da se meri zgolj z denarjem, ki odide, in denarjem, ki se vrne. Od takrat vrzel zapolnjuje kölnski inštitut IW.

Za Slovenijo pravi preizkus šele prihaja. Pogajanja o novem sedemletnem proračunu EU (2028–2034) potekajo, Ljubljana pa na njih sedi v neugodnem položaju: formalno še vedno na strani prejemnic, dejansko z eno nogo že čez črto. Kohezijska politika je bila od začetka zamišljena tako, da države pripelje do točke, ko pomoči ne potrebujejo več. Slovenija je skoraj tam.