Z novim letom se bodo uporabniki daljinskega ogrevanja v Ljubljani srečali s spremembo cenika, ki na prvi pogled deluje zaskrbljujoče. Fiksni del cene toplote se bo namreč precej zvišal, variabilni pa znižal. A po zagotovilih Energetike Ljubljana se končni strošek za gospodinjstva, vsaj do konca letošnje ogrevalne sezone, ne bo spremenil.
Spremembe so del širše energetske preobrazbe, ki jo v Ljubljani izvajajo že več let in ki postopoma spreminja tudi strukturo uporabljenih energentov.
Kaj se torej konkretno spreminja?
S 1. januarjem bo fiksni del cene toplote znašal 2.897,15 evra na megavat moči na mesec brez DDV. To je skoraj 50-odstotno zvišanje v primerjavi z dosedanjo ceno. Hkrati se bo variabilni del, ki je vezan na dejansko porabo toplote, znižal na 75,40 evra na megavatno uro brez DDV, kar pomeni dobrih 13 odstotkov manj kot doslej.
Čeprav se številke zdijo visoke, je ključno razmerje med obema postavkama. Variabilni del namreč predstavlja približno 70 odstotkov celotne cene toplote, fiksni pa okoli 30 odstotkov. Prav zato Energetika Ljubljana poudarja, da se povprečna cena toplote ne bo spremenila.
Povprečna cena ostaja enaka
Po zagotovilih upravljavca sistema daljinskega ogrevanja bo povprečna cena toplote do konca ogrevalne sezone, predvidoma do aprila 2026, ostala nespremenjena. Ta znaša 114,23 evra na megavatno uro brez DDV oziroma 139,35 evra z DDV.
Za povprečno dvosobno stanovanje to pomeni mesečni strošek okoli 74 evrov z DDV, kar je primerljivo z dosedanjimi zneski. Podjetje poudarja, da sprememba strukture cene ne pomeni dražjega ogrevanja, temveč drugačno razporeditev stroškov.
Zakaj sploh sprememba cenika?
Ključni razlog za zvišanje fiksnega dela cene je začetek obratovanja nove plinsko-parne enote v Ljubljani. Gre za enega največjih energetskih projektov v zadnjih desetletjih, ki pomembno spreminja način proizvodnje toplote in električne energije v mestu.
Nova enota omogoča bistveno bolj učinkovit proces, hkrati pa pomeni tudi večje stalne stroške vzdrževanja in obratovanja, kar se odraža prav v fiksnem delu cene. Po drugi strani pa so se stroški energije za proizvodnjo toplote znižali, kar se kaže v nižjem variabilnem delu.
Manj premoga, več plina in biomase
Zagon plinsko-parne enote ni zgolj tehnična posodobitev, temveč tudi pomemben okoljski premik. Po podatkih Energetike Ljubljana nova infrastruktura omogoča kar 70-odstotno zmanjšanje uporabe premoga. Poleg tega enota ne proizvaja le toplote za daljinsko ogrevanje, temveč tudi približno dvakrat več električne energije kot prejšnje rešitve.
S tem se spreminja tudi vloga posameznih energentov. Zemeljski plin postaja glavni vir energije, vse večjo vlogo pa dobivajo tudi lesni sekanci. To pomeni postopno prestrukturiranje sistema v smeri bolj trajnostne oskrbe.
V teku tudi popolna prenova premogovnega kotla
Pomemben del energetske preobrazbe je tudi prenova premogovnega kotla 1, ki ga bodo predelali v biomasni kotel. S tem se bo uporaba premoga še dodatno zmanjšala, povečala pa se bo raba obnovljivih virov, predvsem lesne biomase.
Projekt ima že pridobljeno gradbeno dovoljenje, trenutno pa poteka mednarodni razpis za izbor izvajalca del. Gre za dolgoročno naložbo, ki bo imela vpliv tako na ceno toplote kot na okoljski odtis Ljubljane.
Evropska sredstva pomemben del zgodbe
Energetika Ljubljana je bila uspešna tudi na razpisu Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, namenjenem prestrukturiranju daljinskih sistemov ogrevanja. Podjetje je pridobilo 30 milijonov evrov nepovratnih sredstev, ki jih bo postopno črpalo v naslednjih štirih letih.
Ta sredstva bodo namenjena predvsem naložbam v obnovljive vire in posodobitev infrastrukture, kar naj bi dolgoročno prispevalo k stabilnejšim cenam in manjši odvisnosti od fosilnih goriv.
Pomembno je poudariti, da Energetika Ljubljana cen ne določa samovoljno. Cena toplote se oblikuje na podlagi metodologije, ki upošteva upravičene stroške, dokončno soglasje pa poda Agencija za energijo. Ta nadzorni mehanizem naj bi zagotavljal, da spremembe cen niso neupravičene in da so skladne z zakonodajo.
Preberite več:
Za zdaj položnice ostajajo približno enake, a struktura stroškov se spreminja. To pomeni, da bo dolgoročno večji poudarek na fiksnem delu, manj pa na sami porabi. Takšen model je značilen za sodobne energetske sisteme, kjer so naložbe v infrastrukturo visoke, obratovalni stroški pa bolj stabilni.
