Predsednica Evropske centralne banke naj bi zapustila Frankfurt pred koncem osemletnega mandata, ki se izteče oktobra 2027. Odločitev je po navedbah Financial Timesa povezana s francoskimi predsedniškimi volitvami prihodnje leto in vse glasnejšimi napovedmi, da bi lahko na oblast prišla skrajna desnica.
Novica ni padla z jasnega neba. Financial Times je v sredo objavil, da Lagardova namerava oditi z vrha ECB “znatno pred iztekom mandata”, pri čemer se sklicuje na osebo, seznanjeno z njenim razmišljanjem. Idealno naj bi se to zgodilo pred francoskimi predsedniškimi volitvami, ki so napovedane za april 2027. S predčasnim odhodom bi sedanji predsednik Emmanuel Macron in nemški kancler Friedrich Merz lahko skupaj izbrala njenega naslednika, ne da bi se morala o tem pogajati z morebitnim skrajno desnim predsednikom Francije.
V ozadju so francoske ankete. Marine Le Pen in njen protežiranec Jordan Bardella veljata za glavna kandidata za Elizejsko palačo. Če bi eden od njiju zmagal, bi Pariz na pogajanjih o novem predsedniku ECB zastopal povsem drugačen glas.
Lagardova je v zadnjem letu o svojem odhodu pošiljala protislovna sporočila. Junija lani je po razkritju Financial Timesa, da je z nekdanjim predsednikom Svetovnega ekonomskega foruma Klausom Schwabom leta razpravljala o prevzemu vodenja te organizacije, novinarjem v Frankfurtu dejala, da je “popolnoma odločena izpolniti svoj mandat”. Schwab je ob tem trdil, da so za njeno selitev v Ženevo že pripravili stanovanje v bližini sedeža foruma. A januarja letos je Lagardova v pogovoru za Bloomberg omenila, da je položaj na čelu ECB sprejela “pod vtisom, da bo služila pet let, ne osem”.
Lagardova ni edina, ki hiti. Guverner Banke Francije François Villeroy de Galhau je 9. februarja nepričakovano napovedal odstop, ki bo stopil v veljavo junija letos, torej več kot leto pred iztekom mandata. Čeprav je navedel osebne razloge, je časovni okvir jasen: s tem je odločanje o nasledniku ostalo v rokah Macrona. Lagardova in Villeroy de Galhau sta imela identičen rok izteka mandata, oktober 2027. Oba zdaj odhajata prej — in oba z enakim namenom.
Imena naslednikov se že omenjajo. Po januarski anketi Bloomberga med ekonomisti je najverjetnejši naslednik Nizozemec Klaas Knot, nekdanji guverner nizozemske centralne banke. Na drugem mestu je Španec Pablo Hernández de Cos, ki zdaj vodi Banko za mednarodne poravnave, na tretjem pa predsednik nemške Bundesbank Joachim Nagel. Imenovanje hrvaškega guvernerja Borisa Vujčića na mesto podpredsednika ECB, potrjeno januarja, je bilo zgolj uvertura. Do konca leta 2027 se bodo zamenjali kar štirje od šestih članov Izvršilnega odbora, vključno s predsedniškim mestom, položajem glavnega ekonomista in vodjo tržnih operacij.
Če Lagardova res odide letos ali prihodnje leto, za seboj ne bo pustila ECB v krizi. Na februarski seji je svet ECB peto zaporedno sejo obdržal ključno obrestno mero pri dveh odstotkih. Januarska inflacija v evrskem območju je padla na 1,7 odstotka, najnižjo raven od septembra 2024. Gospodarstvo podpirata nizka brezposelnost in okrepljeni izdatki za obrambo, čeprav prihodnost ostaja negotova zaradi trgovinskih sporov in geopolitičnih napetosti. Lagardova je na tiskovni konferenci 5. februarja ponovila, da sta denarna politika in inflacija “na dobrem mestu”, obenem pa opozorila na krepitev evra nasproti dolarju in morebitne posledice za cenovno stabilnost.
Za Slovenijo, ki jo v svetu ECB zastopa guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle, predčasen odhod Lagardove sam po sebi še ne pomeni spremembe smeri. Trgi pričakujejo, da bo denarna politika skozi večji del leta 2026 stabilna, saj je nastala pod Lagardovo in bo njen odhod najverjetneje preživela. Vprašanje je, ali bo novi predsednik nadaljeval pragmatični pristop “od seje do seje” ali se bo odločil za strožjo oziroma bolj popustljivo pot. Za slovensko gospodarstvo, ki ga poganja izvoz in ki je občutljivo na obrestne mere, to ni akademsko vprašanje.
Lagardova je bila v šestih letih na čelu ECB priča pandemiji, najhujšemu inflacijskemu valu v generaciji, ruskemu napadu na Ukrajino in začetku ameriško-kitajskih trgovinskih vojn. Prevzela je institucijo z negativnimi obrestnimi merami in jo pripeljala do stanja, ki ga sama opisuje kot “dobro mesto”. Kdorkoli bo sedel na njen stol, bo podedoval občutno drugačno ECB od tiste, ki jo je leta 2019 zapustil Mario Draghi.
