Ciprske oblasti pozivajo prebivalce, naj porabo tekoče vode omejijo na zgolj dve minuti na dan. Sredozemski otok se spopada z najhujšo sušo v zadnjih sto letih, poroča The Guardian.
Rezervoarji so padli na minimalne ravni, možnosti za njihovo napolnitev pred začetkom turistične sezone pa so skromne. Oblasti so razglasile paket nujnih ukrepov v vrednosti 31 milijonov evrov in pozvale k skrajni zmernosti. “Vsi morajo zmanjšati porabo. Bodisi gre za prhanje, umivanje zob ali pranje perila. Razmere so kritične in zdaj šteje vsaka kaplja,” je povedala Eliana Tofa Christidou, vodja ciprskega oddelka za upravljanje vodnih virov.
Letne padavine na otoku so se od leta 1901 zmanjšale za približno 15 odstotkov, medtem ko so se potrebe po vodi v istem obdobju potrojile, predvsem zaradi rasti prebivalstva in turizma. Ciper letno obišče več milijonov turistov, vsak od njih pa porabi občutno več vode kot domačin.
Med ukrepi, ki jih pripravljajo oblasti, so ponovna uporaba odpadnih voda, popravilo vodovodnih omrežij, v katerih se po ocenah izgubi do 40 odstotkov vode, ter finančna podpora gospodinjstvom za nakup naprav, ki zmanjšujejo porabo. A strokovnjaki svarijo, da kratkoročni ukrepi ne bodo zadostovali.
Fadi Comair, profesor uporabne hidrologije na Nicozijskem inštitutu, opozarja, da najslabši podnebni scenarij predvideva dvig temperature za 4,5 stopinje do konca stoletja, ne za 1,5 ali dve stopinji, kot cilja Pariški sporazum. “V tem primeru se bo kmetijstvo sesulo, suša bo sprožila množične preselitve prebivalstva, preskrbe s hrano pa si ne bomo mogli zagotoviti,” je dejal za The Guardian.
Ciprska kriza ni osamljen pojav. Po podatkih Evropskega observatorija za sušo opozorilne razmere glede suše v začetku leta 2026 vztrajajo na Iberskem polotoku, v jugovzhodni Turčiji, na Cipru, Siciliji in Sardiniji. Raziskovalci Univerze v Cambridgeu so že leta 2021 v reviji Nature Geoscience ugotovili, da so suše v srednji Evropi po letu 2015 brez primerjave v zadnjih 2.100 letih.
Ciper je tako postal nekakšen laboratorij za prihodnost, s katero se bodo sočasno spoprijele tudi druge sredozemske in srednjeevropske države. Razlika je le v tem, da otoku z 1,2 milijona prebivalcev voda lahko zmanjka hitreje kot celini.
