Zgodba o zatonu dolarja kot svetovne rezervne valute je privlačna, a podatki Mednarodnega denarnega sklada jo postavljajo pod vprašaj. Ko se odstrani šum valutnih nihanj, centralne banke niso množično bežale iz zelenih bankovcev.
Surove številke iz baze COFER so zaskrbljujoče za zagovornike dolarjeve hegemonije. Delež ameriške valute v globalnih deviznih rezervah je v drugem četrtletju 2025 zdrsnil na 56,32 odstotka z 57,79 odstotka ob koncu marca. Padec za skoraj poldrugo odstotno točko v enem četrtletju bi bil najhitrejše krčenje dolarjevega položaja v desetletjih.
A zgodba se zaplete pri metodološki podrobnosti, ki jo večina komentatorjev spregleda. Vse rezerve v bazi COFER se poročajo v dolarjih. Če centralna banka v Tokiu ali Frankfurtu drži jene ali evre, se vrednost teh imetij najprej pretvori v dolarje, preden vstopi v globalne statistike. Ko dolar oslabi, se preračunana vrednost neameriških rezerv avtomatično poveča, čeprav nobena centralna banka ni premaknila niti centa.
Dolar je v prvi polovici leta 2025 doživel oster padec. Indeks DXY, referenčno merilo vrednosti dolarja proti šesterici glavnih valut, je izgubil več kot desetino vrednosti. Gre za največji polletni upad od naftnega šoka leta 1973. Proti evru je dolar oslabel za 7,9 odstotka, proti švicarskemu franku za skoraj desetino.
| Delež valut v globalnih deviznih rezervah, Q2 2025 | ||||
|---|---|---|---|---|
| Valuta | Q1 2025 | Q2 surovi | Q2 prilagojeni | Valutni učinek |
| Ameriški dolar | 57,79 % | 56,32 % | 57,67 % | −1,35 o. t. |
| Evro | 20,00 % | 21,13 % | 19,96 % | +1,17 o. t. |
| Vir: IMF COFER, oktober 2025 | o. t. = odstotne točke | Lider.si | |||
Ko so ekonomisti IMF izločili tečajne učinke in izračunali deleže pri konstantnih deviznih tečajih, je slika postala povsem drugačna. Dolarjev delež bi se ob nespremenjenem tečaju znižal le na 57,67 odstotka, torej za vsega 0,12 odstotne točke. Valutna gibanja tako pojasnjujejo 92 odstotkov navideznega padca. Preostalih osem odstotkov bi lahko pripisali dejanskemu prerazporejanju portfeljev, a tudi to je v okviru običajnih četrtletnih nihanj.
Enak vzorec je viden pri evru. Delež evropske valute je navidezno poskočil na 21,13 odstotka z ravno 20 odstotkov, a valutni učinek pojasnjuje 1,17 odstotne točke, dejanski premik pa znaša le 1,13 točke. Ob konstantnih tečajih bi se delež evra v resnici skrčil za štiri stotinke odstotne točke. Pri britanskem funtu je bilo podobno: navidezna rast je prikrivala dejanski upad.
Najnovejši podatki za tretje četrtletje kažejo umiritev. Dolarjev delež se je ustalil pri 56,92 odstotka, evrov pri 20,33. Skupne globalne devizne rezerve so dosegle 13 bilijonov dolarjev.
Razprave o dedolarizaciji so se razplamtele po zamrznitvi ruskih deviznih rezerv leta 2022, ko so zahodne sankcije pokazale, da je dolar mogoče uporabiti kot orožje. Države skupine BRICS so napovedovale alternative, zlato je pridobivalo privlačnost, kitajski juan pa naj bi postajal verodostojna opcija. A podatki COFER, očiščeni statističnega šuma, teh zgodb ne potrjujejo. Centralne banke pri upravljanju rezerv dajejo prednost likvidnosti, globini trga in operativni zanesljivosti. Dolar te kriterije izpolnjuje bolje kot katerakoli alternativa zaradi globokih ameriških finančnih trgov in uveljavljene infrastrukture za mednarodna plačila.
Dolarjeva prevlada sicer ni večna. Delež je z vrhunca pri 71 odstotkih leta 2001 zdrknil na sedanjih 57 odstotkov, najnižjo raven v zadnjih treh desetletjih. A premik je bil postopen, razpršen med številne manjše valute, od avstralskega do kanadskega dolarja, ne pa koncentriran v enega izzivalca. Za resnejši pretres bi bilo potrebno usklajeno politično ukrepanje ali razvoj alternativnih globoko likvidnih trgov. Zgodba o koncu dolarja ostaja privlačnejša od resničnosti.
