Ko so se temperature v teh dneh po Sloveniji spustile globoko pod ničlo, so razmere na terenu znova odprle vprašanje, ki v slovenski zakonodaji ostaja nerešeno. Ali obstaja meja, pri kateri delo na mrazu ni več dopustno? Sindikati opozarjajo, da takšne meje ni, država pa odgovarja z naborom splošnih obveznosti delodajalcev, ki pa ne vsebujejo jasne temperaturne prepovedi dela.
Gre za vprašanje, ki se vsako zimo znova pojavi, a praviloma izgine takoj, ko se temperature dvignejo. Tokrat so sindikati opozorilo izrekli bolj neposredno: v Sloveniji je delo na mrazu v praksi omejeno predvsem s fiziko materialov, ne pa z varstvom delavcev.
Sindikati: zakon ne določa spodnje meje za delo na mrazu
Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Andrej Zorko je opozoril, da zakonodaja sicer pozna omejitve za delo v vročini, pri delu v ekstremnem mrazu pa takšnih jasnih pravil ni. Po njegovih besedah je to vprašanje že dalj časa odprto, a se nanj ni sistematično odgovorilo.
Po njegovem opisu se delo na prostem v praksi ne ustavlja takrat, ko bi to zahtevalo varovanje zdravja delavcev, temveč takrat, ko delo tehnično ni več mogoče. Na gradbiščih se tako ne gleda na temperaturo zraka, temveč na to, ali material še “prime”, ali se beton veže in ali oprema še deluje. Meja torej ni določena z vidika človeka, temveč z vidika materiala.
V sindikatih poudarjajo, da ne zahtevajo avtomatične prepovedi dela ob vsaki nizki temperaturi, temveč jasne standarde, ki bi delodajalcem in delavcem dali predvidljiv okvir. Po njihovem mnenju bi bilo treba zakonsko določiti spodnjo temperaturno mejo ali vsaj jasne kriterije, kdaj delo na prostem pomeni nesprejemljivo tveganje za zdravje.
Dolžnosti obstajajo, meja ne
Na drugi strani Inšpektorat Republike Slovenije za delo poudarja, da delodajalci že zdaj nosijo široko odgovornost za varnost in zdravje pri delu, tudi v primeru nizkih temperatur. Po veljavnem Zakonu o varnosti in zdravju pri delu mora delodajalec preprečevati in obvladovati nevarnosti ter zagotoviti ustrezne delovne pogoje, opremo in usposabljanje.
Če delavci delajo na prostem, mora delodajalec delovna mesta urediti tako, da so zaščitena pred neugodnimi vremenskimi vplivi. To vključuje tudi mraz, veter in vlago. Vendar zakon ne določa konkretne temperature, pri kateri bi bilo delo prepovedano.
Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih določa, da mora temperatura v delovnih prostorih ustrezati fiziološkim potrebam delavcev, a najnižje dopustne temperature ne opredeljuje. Izjema so hladilnice, kjer veljajo posebni kriteriji. Edina jasno določena številka je temperatura tal v delovnih prostorih, ki ne sme pasti pod 19 stopinj Celzija.
Na gradbiščih mora delodajalec zagotoviti prostor za ogrevanje delavcev, kjer mora biti med 15. oktobrom in 30. aprilom najmanj 20 stopinj Celzija. To je eden redkih konkretnih standardov, ki se nanašajo na delo v hladnem obdobju.
Možnost odklonitve dela
Čeprav zakon ne določa temperaturne meje, ima delavec po zakonodaji določene pravice. Med njimi je pravica do varnega in zdravega delovnega okolja ter pravica, da delo odkloni, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje.
Delavec lahko delo zavrne tudi, če ni bil seznanjen z nevarnostmi, če ni ustrezno usposobljen ali če delodajalec ni zagotovil predpisanih varnostnih ukrepov in zdravstvenih pregledov. V teoriji to pomeni, da lahko delavec v ekstremnih razmerah zahteva prekinitev dela, v praksi pa je takšna odločitev pogosto povezana s pritiskom delovnega procesa in razmerjem moči na delovnem mestu.
Zato sindikati opozarjajo, da prelaganje odgovornosti na individualno presojo delavca ni ustrezna rešitev. Brez jasnih pravil je delavec pogosto postavljen pred izbiro med zdravjem in obstojem zaposlitve.
Med prakso in pravili ostaja praznina
Primerjava sindikalnih opozoril in vladnih pojasnil razkriva bistveno težavo: zakonodaja sicer nalaga delodajalcem široko odgovornost, vendar jim hkrati pušča veliko diskrecije pri presoji, kaj je še sprejemljivo in kaj ne.
To pomeni, da lahko dva delodajalca v enakih vremenskih razmerah ravnata povsem različno, oba pa formalno delujeta v okviru zakona. Eden delo prekine, drugi ga nadaljuje z dodatnimi oblačili in krajšimi odmori. Merila niso enotna, nadzor pa je praviloma reaktiven in ne preventiven.
Sindikalna zahteva po odprtju razprave zato ni nova, je pa v trenutnih vremenskih razmerah znova postala aktualna. Vprašanje ni, ali delodajalci danes nosijo odgovornost, to že velja, temveč ali so pravila dovolj jasna, da to odgovornost dejansko tudi uveljavijo v korist zdravja delavcev.
Preberite več:
Delo na mrazu v Sloveniji za zdaj ostaja področje, kjer zakonodaja govori v splošnih načelih, praksa pa se prilagaja razmeram na terenu. Dokler ne bo jasnejših standardov, bo meja dopustnega dela v mrazu še naprej odvisna od materialov, rokov in poslovnih pritiskov in šele nato od zdravja ljudi. Sindikati pričakujejo, da bo ministrstvo za delo to vprašanje odprlo sistemsko. Ali se bo to zgodilo še to zimo ali šele ob kakšni prihodnji razpravi, pa ostaja odprto. Jasno pa je, da z vsako novo mrzlo epizodo razkorak med pravili in realnostjo postaja bolj očiten.
