Dogajanje v Venezueli razkriva neprijetno resnico sodobne geopolitike. Demokracija, suverenost in mednarodno pravo imajo težo le do točke, ko ne stojijo na poti strateškim interesom. V trenutku, ko so ameriške specialne enote odstranile predsednika Nicolása Madura, se je diskurz čez noč spremenil. Kar je bilo še včeraj “avtoritarni režim”, je danes “investicijska priložnost”.
Nekdanji predsednik Chevrona za Afriko in Latinsko Ameriko, Ali Moshiri, zdaj zbira dve milijardi dolarjev za vlaganja v venezuelsko nafto. Ne govori o obnovi demokracije, ne o pravni državi, temveč o sodčkih, donosih in izstopni strategiji. Kapital je razumel sporočilo hitreje kot diplomacija.
Trumpov poziv ameriškim podjetjem, naj v Venezuelo vložijo “milijarde”, ni bil poziv k stabilizaciji države, temveč k hitri ekonomski monetizaciji političnega posega. Nafta je znova postala argument, ki opravičuje sredstva.
Če bi to storil kdo drug, bi bil to škandal
Predstavljajmo si za trenutek, da bi Kitajska z vojaškim posegom odstranila voditelja države z velikimi zalogami surovin in nato javno sporočila, da bodo pogoje za investicije diktirali v Pekingu. Zahodni mediji bi govorili o kolonializmu, kršitvah mednarodnega prava in nevarnem precedensu.
Ko to stori Washington, se zgodba preimenuje v “novo priložnost za trg”. Izjava ameriškega državnega sekretarja Marca Rubia, da Venezuela ne sme pasti pod nadzor “sovražnih držav”, razgalja bistvo problema, da ne gre za demokracijo, temveč za nadzor virov.
Vprašanje ni, ali je bil Maduro problematičen voditelj. Vprašanje je, ali ima katerakoli država pravico z vojaško silo odstraniti režim in nato določati, kdo sme poslovati z njenimi naravnimi bogastvi.
Kapital pride prvi, odgovornost zadnja
Zasebni skladi, kot je Moshirijev, delujejo racionalno. Vstopijo zgodaj, ko so vrednosti nizke in tveganje visoko. A prav tu se skriva moralni problem: kapital normalizira politično nasilje, če to prinaša donos.
Dve milijardi dolarjev, o katerih govori Moshiri, ne bosta obnovili venezuelske naftne industrije. Bosta pa zadostovali za prevzem najboljših kosov sistema, preden se razmere “formalno uredijo”. To je klasičen vzorec. Najprej zasebni kapital, šele nato pravila.
Veliki naftni igralci so zato bolj previdni. Ne zato, ker bi bili bolj etični, temveč ker vedo, da današnja politična zmaga ne zagotavlja jutrišnje pravne varnosti. Arbitražne tožbe proti Venezueli so opomnik, da se zgodovina v tej državi rada ponavlja.
Venezuela danes ni zgodba o svobodi, temveč o prioritetah. Ko Zahod govori o vrednotah, dokler te ne stojijo na poti interesom, jih jemlje resno. Ko jih začnejo ovirati, postanejo pogajalski žeton.
Preberite več:
Največje zaloge nafte na svetu so preprosto prevelika skušnjava. In dokler bo tako, bo moralna razprava vedno prišla na vrsto šele po tem, ko bodo podpisani prvi investicijski memorandumi.
