Evropska komisija je v sredo napovedala zakonski predlog, ki naj bi do leta 2029 znižal administrativne stroške podjetij po vsej EU za pet milijard evrov. V paketu se skriva še bolj ambiciozna ideja – evropska poslovna denarnica, ki bi, trdijo v Bruslju, lahko prek poenostavljenega čezmejnega poslovanja odprla dodatnih 150 milijard evrov letno. Digitalne denarnice morajo biti za državljane na voljo do konca leta 2026, medtem ko poslovna denarnica šele vstopa v zakonodajni postopek z realno uporabo med letoma 2028 in 2029.
Koncept je jasen: vsako podjetje v EU dobi enotno digitalno identiteto, s katero lahko podpisuje dokumente, se verificira, hrani certifikate in komunicira z državnimi organi v katerikoli državi članici. Davčne prijave, registracije, čezmejno širjenje – vse, kar danes zahteva fizično prisotnost ali obsežno dokumentacijo, postane hitrejše in cenejše. Tako pravi teorija.
Za slovensko podjetje, ki doma že posluje digitalno, pa je praktična korist manjša, kot nakazuje Komisija. imamo v Sloveniji AJPES, ki prek spleta deluje že od leta 2008, e-VEM za ustanovitev podjetij in FURS, ki izdaja elektronska potrdila. Težava ni v tem, da Slovenija nima digitalnih dokumentov – težava je v tem, da teh dokumentov ne priznajo samodejno, ko prečkajo mejo.
Lekcije z nacionalne ravni
Slovenija že dela na podobnem projektu. Vlada je leta 2022 začela razvijati hibridni oblak, ki bo povezal AJPES, FURS in sodne registre z namenom poenostavitve postopkov za podjetja. Proračun: 2,5 milijona evrov iz načrta za okrevanje in odpornost. Ministrstvo za gospodarski razvoj razvija pilotne aplikacije za e-identiteto in enotno vstopno točko za javna naročila.
To je v bistvu nacionalna različica tega, kar Bruselj zdaj predlaga za celotno EU. Izkušnje kažejo, kako tehnično zahtevna je integracija registrov na ravni ene same države. Predvideno dveletno obdobje za pilotno fazo priča o kompleksnosti problema, ki ga želi EU rešiti za 27 držav članic hkrati.
Kaj se spremeni v praksi
Če sledimo ljubljanskemu IT podjetju, ki se poteguje za razpis v Avstriji, potrebuje v povprečju enajst delovnih dni za pripravo prijave, po podatkih Evropskega računskega sodišča za obdobje 2019–2024. To predstavlja pet dnevno zmanjšanje s šestnajstih dni, kolikor je bilo potrebno desetletje prej, vendar so se administrativni stroški na postopek medtem povečali s 34.600 na 43.200 evrov v stalnih cenah.
Podjetje lahko prenese izpisek iz AJPES-a z elektronskim podpisom, a ko ta dokument prispe na Dunaj, avstrijska stran pogosto zahteva dodatno verifikacijo, ker ni prepričana, kaj lahko sprejme. Čeprav ima EU enotni evropski dokument za javna naročila, ki naj bi rešil težavo, njegova uporaba v praksi škripa. Komisija je ustavila svojo storitev ESPD leta 2019 in prepustila vsaki državi, da razvije svoj sistem, integracija med njimi pa ostaja nepopolna.
Poslovna denarnica naj bi z vzpostavitvijo enotne infrastrukture EU za verifikacijo to rešila. Avstrijska uprava ne bi več gledala PDF-ja in preverjala njegove pristnosti, temveč bi izvajala digitalno verifikacijo neposredno v slovenskem registru.
Mariborska izvozna hiša ima na primer težave, ko sklene prvo pogodbo z nemškim partnerjem. Obstoječe orodje EU e-CERTIS prikazuje, katere dokumente potrebuje iz Slovenije za poslovanje v Nemčiji, vendar je Evropsko računsko sodišče ugotovilo, da je 30 odstotkov podatkov v uradni bazi TED napačnih ali nepopolnih. Nemški naročniki pogosto še vedno zahtevajo dodatno dokumentacijo, ker niso prepričani, kaj lahko sprejmejo brez tveganja.
Za slovenska podjetja, ki poslujejo čezmejno, proceduralni stroški niso zanemarljivi. V povprečju enajst delovnih dni na razpis, angažiranje pravnika ali svetovalca, ki razume avstrijski ali nemški postopek, notarske storitve, kjer so potrebne. Za manjše IT podjetje s petnajstimi zaposlenimi to predstavlja od pet do deset odstotkov letnega časa, ki ga porabijo za administracijo namesto za razvoj izdelkov ali prodajo.
Digitalna realnost slovenskih MSP
Podatki razkrivajo drugačno sliko. Po poročilu Digital Decade za leto 2024 ima le 50,4 odstotka slovenskih malih in srednjih podjetij osnovno raven digitalne intenzivnosti – pod povprečjem EU, ki znaša 57,7 odstotka. Le 44,7 odstotka podjetij uporablja umetno inteligenco, oblak ali analitiko podatkov v primerjavi s 54,6 odstotka na ravni EU. Sprejem analitike podatkov je še posebej nizek – zgolj 19,1 odstotka.
Skoraj polovica slovenskih podjetij, ki bi morala uporabljati poslovno denarnico, pravzaprav ni niti digitalno pripravljena za tak sistem. Slovenija ima solidno infrastrukturo – 78,5 odstotka gospodinjstev ima pokritost FTTP, nad povprečjem EU, ki znaša 64 odstotkov – vendar podjetja te infrastrukture ne uporabljajo dovolj.
Težava sega globlje. Le 3,8 odstotka zaposlenih v Sloveniji so IKT strokovnjaki, kar je padec z 4,5 odstotka leto prej in pod povprečjem EU, ki znaša 4,8 odstotka. Podjetja težko najdejo ljudi, ki bi jim pomagali pri digitalni transformaciji.
Geografija koristi
Poslovna denarnica bi lahko znižala stroške, a ne za vse enako. Podjetja, ki poslujejo z Avstrijo, Nemčijo, severno Evropo – kjer so sistemi že precej digitalizirani – bodo dosegle mejno korist. Zaplet nastane z južno Evropo in državami, kjer digitalizacija zaostaja. Če slovensko podjetje pošilja dokumente prek denarnice, a bolgarska ali romunska uprava še ni uvedla sistema ali ne zaupa digitalni verifikaciji, se podjetje vrača h konvencionalnim metodam.
Komisija poudarja, da bo javni sektor dolžan uporabljati sistem do leta 2027, vendar implementacija ne bo enotna. Nizozemska bo pripravljena leta 2026, Romunija realno nekaj let pozneje. Za podjetja, ki poslujejo s Švico, Srbijo, Bosno in Hercegovino – te niso v EU in ne bodo imele dostopa do sistema, pa papirologija ostaja.
Demografski izziv
Tu je še vprašanje starejših podjetnikov. V Sloveniji je precejšnje število malih podjetij, katerih lastniki so stari med 55 in 70 let. Zanje je prehod na digitalno identiteto pogosto velik izziv. Danes se zanašajo na računovodje ali pravnike, ki urejajo dokumentacijo. Digitalna denarnica naj bi bila preprostejša, a zahteva pametni telefon, razumevanje aplikacije, biometrično avtentikacijo.
Izkušnje z e-bančništvom so pokazale, da starejši uporabniki pogosto obupajo po nekaj poskusih. Če oblikovanje aplikacije ni intuitivno – in redki projekt EU namenja pozornost uporabniški izkušnji – bodo sistem uporabljala le mlajša, digitalno pismena podjetja.
Stroški implementacije
Implementacijski stroški so konkretni. Slovenija mora vlagati v infrastrukturo, ki povezuje obstoječe sisteme z evropskim okvirom. To vključuje razpis, izbiro ponudnika, integracijo, testiranje, usposabljanje. Estonija je na tem delala tri leta in vložila več kot dvajset milijonov evrov. Slovenski hibridni oblak za nacionalne registre stane 2,5 milijona evrov samo za pilotno fazo – kar daje predstavo o obsegu naložbe, potrebne za sistem po vsej EU.
Časovni okvir je optimističen. Poslovna denarnica šele vstopa v zakonodajni postopek. Trialog med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo traja običajno leto do leto in pol. Če bo vse teklo brez zapletov, bi bil lahko zakon sprejet konec leta 2026 ali z začetkom leta 2027. Države članice bi nato imele od osemnajst do štiriindvajset mesecev za implementacijo.
Realen scenarij za Slovenijo: pilotni projekt leta 2027, postopno uvajanje leta 2028, polna funkcionalnost pa morda leta 2029. Za podjetja, ki poslujejo z manj digitaliziranimi državami EU, pravi pridobitek nastane šele, ko tudi te države implementirajo sistem – kar bi se lahko zgodilo leta 2030 ali pozneje.
Medtem ko Slovenija poskuša doseči ambiciozen cilj svoje strategije Digitalna Slovenija 2030 – biti med petimi najbolj digitaliziranimi državami EU, se s trenutnim tempom digitalizacije sektorja MSP in pomanjkanjem IKT strokovnjakov ta cilj zdi oddaljen.
Ideja je solidna in Slovenija je med državami, ki bi morale imeti koristi. Prihranki bodo dosegljivi za podjetja, ki poslujejo z Avstrijo, Nemčijo in državami severne Evrope. Za tista, ki poslujejo z Balkanom ali južno Evropo, pa bo proces počasnejši.
Preberite več:
Ključno vprašanje pa je, če bo sistem koristen le toliko, kolikor bo preprost za uporabo. Če bo zahteval podporo IKT, ga manjša podjetja ne bodo mogla uporabljati. Če bodo poslovne aplikacije oblikovane kot večina projektov EU – tehnično brezhibne, a uporabniško nedostopne – bo dejanski prihranek 150 milijard evrov ostal na papirju, medtem ko bodo podjetja še naprej pošiljala dokumente tako, kot to počnejo že danes.
