DUJPP o ukinitvah linij: avtobusi so vozili prazni

V soboto bo Nomago ukinil več deset avtobusnih linij in težko je govoriti o spremembi, ki nima povezave z ljudmi. Pa čeprav v Družbi za upravljanje javnega potniškega prometa (DUJPP) mirijo, da gre zgolj za del rednega posodabljanja mreže javnega prometa in da učenci, dijaki ter drugi potniki posledic ne bodo občutili.

Resnica je, kot običajno, nekoliko bolj zapletena. Na eni strani so številke, analize zasedenosti in prazni avtobusi. Na drugi pa občine, prebivalci manjših krajev in občutek, da se javni promet počasi, a vztrajno umika tam, kjer je najbolj potreben.

Nomago bo v soboto ukinil skupno 37 avtobusnih linij v 15 občinah, med njimi v Brežicah, Celju, Krškem, Novem mestu, Slovenj Gradcu, Velenju in še v vrsti manjših krajev. Gre za območja, kjer je javni promet za marsikoga edina realna možnost vsakodnevne mobilnosti.

Pri prevozniku Nomago so že pred dnevi opozorili, da gre za zahtevo DUJPP, pri čemer razlogi in kriteriji po njihovih navedbah niso bili natančno pojasnjeni. Ukrep so označili kot nepremišljen in potencialno škodljiv, predvsem za lokalno prebivalstvo.

Manj voženj tam, kjer ni potnikov

V DUJPP zavračajo očitke, da gre za rezanje na pamet. Poudarjajo, da mrežo javnega potniškega prometa redno prilagajajo dejanskim potrebam potnikov. Optimizacije naj bi temeljile na natančnem spremljanju migracij, zasedenosti avtobusov in razpoložljivosti alternativ, tako avtobusnih kot železniških.

Po njihovih podatkih se na mesečni ravni po Sloveniji izvede med 100 in 150 sprememb voznih redov. Te vključujejo prilagoditve ur odhodov, spremembe tras, pa tudi dodajanje ali ukinjanje posameznih voženj. Sistem je po njihovih besedah živ in se nenehno prilagaja.

Zadnja sprememba, ki je sprožila precej razprav, zadeva savinjsko in jugovzhodno regijo. Ukinja se 17 odhodov v času šolskega pouka in 20 odhodov v počitniškem voznem redu. Pri enajstih od teh voženj naj bi imeli potniki že zdaj na voljo ustrezne alternativne prevoze.

DUJPP poudarja, da so ukinjali predvsem odhode na relacijah, kjer potnikov praktično ni bilo oziroma so se avtobusi vozili prazni. Takšne vožnje po njihovem mnenju niso smiselne ne z vidika okolja ne z vidika javnih financ.

Številke proti terenu

Če pogledamo podatke, zmanjšanje obsega ni veliko. DUJPP navaja, da ukinitve pomenijo zgolj 0,18 odstotka vseh prevoženih kilometrov na letni ravni. Ob tem dodajajo, da se je skupno število prevoženih kilometrov letos celo povečalo za 1,09 odstotka.

Toda številke imajo eno pomanjkljivost in to je, da ne povedo vsega. Za nekoga v večjem mestu 0,18 odstotka res ne pomeni nič. Za prebivalca manjšega kraja pa lahko pomeni izgubo edine zgodnje jutranje ali pozne popoldanske povezave.

In prav tu se pojavi razkorak med sistemsko logiko in vsakdanjo izkušnjo ljudi.

Javni promet namreč ni le vprašanje zasedenosti. Je tudi vprašanje dostopnosti, socialne vključenosti in enakih možnosti. Avtobus, ki je danes napol prazen, je lahko jutri ključen za dijaka, novega zaposlenega ali starejšega prebivalca, ki ne vozi avtomobila.

To je razlog, zakaj so tovrstne spremembe vedno občutljive. In zakaj je komunikacija z lokalnimi skupnostmi ključna.

Kaj lahko storijo potniki in občine?

V DUJPP poudarjajo, da so pobude dobrodošle in da jih lahko potniki, občine in ustanove kadarkoli pošljejo po elektronski pošti. Sistem naj bi bil odprt za prilagoditve, če se pokaže, da določena ukinitev povzroča dejanske težave.

Vprašanje pa ostaja, kako hitro in učinkovito se takšne pobude tudi uresničijo. Izkušnje z lokalnega terena kažejo, da so spremembe možne, a pogosto zahtevajo vztrajnost in pritisk javnosti.

Ukinjanje linij tako formalno res sodi v okvir rednega posodabljanja mreže. V praksi pa vsaka takšna odločitev nosi tudi simbolno sporočilo. Ljudje ga razumejo kot vprašanje, ali država javni promet vidi kot temeljno storitev ali kot strošek, ki ga je treba ves čas krčiti.

Odgovor na to vprašanje bo viden šele čez čas ne v sporočilih za javnost, temveč na postajališčih, kjer bodo ljudje čakali. Ali pa tudi več ne.