Isti dan sta iz dveh različnih koncev Slovenije prišli novici, ki na prvi pogled nimata veliko skupnega. V Brestanici je podjetje napovedalo zaprtje proizvodnje in odpuščanja, v Ilirski Bistrici pa so delavci zaradi nezadovoljstva s plačnim sistemom stopili v opozorilno stavko. Ne gre za naključje, temveč za simptom pritiskov, s katerimi se sooča slovenska industrija.
Na eni strani stoji odločitev multinacionalke DS Smith, ki ukinja proizvodnjo v Brestanici in jo seli oziroma koncentrira drugam. Na drugi strani je Lesonit, tradicionalno industrijsko podjetje, kjer so se notranje napetosti med zaposlenimi in vodstvom stopnjevale do stavke. Skupni imenovalec obeh primerov je vprašanje, kako vzdržna je proizvodnja v Sloveniji ob rastočih stroških in vse ostrejši konkurenci.
Odločitev DS Smitha, da zapre proizvodnjo v Brestanici, ne pomeni tudi umika iz Slovenije. Gre za strateško preoblikovanje, v okviru katerega bo skupina v Logatcu investirala približno 16 milijonov evrov. Podjetje s tem krepi večji in tehnološko sodobnejši obrat, hkrati pa opušča manj konkurenčno lokacijo.
DS SMITH SLOVENIJA d.o.o.
Cesta prvih borcev 51, 8280, Brestanica, Slovenija
75.701.676,00 (2024)
424 (2024)
Takšne odločitve so z vidika korporativne logike razumljive zaradi večje koncentracije proizvodnje, večje avtomatizacije in nižjih stroškov na enoto. A za zaposlene v Brestanici in lokalno okolje je izid precej manj abstrakten. Zaprtje pomeni izgubo delovnih mest, omejene možnosti prezaposlitve in dodatne pritiske na regijo, kjer industrija že tako izgublja težo.
Finančni podatki kažejo, da DS Smith ne zapira obrata zaradi poslovnih izgub, temveč zaradi optimizacije. Tudi relativno zdrava podjetja se v Sloveniji vse pogosteje odločajo za prestrukturiranje, če ocenijo, da je drugje lahko proizvodnja cenejša ali učinkovitejša.
Napetosti izbruhnile znotraj tovarne
Druga zgodba prihaja iz Ilirske Bistrice, kjer so zaposleni v Lesonitu izvedli opozorilno stavko. Povod je plačni sistem, ki po mnenju delavcev ne odraža več obremenitev, produktivnosti in rasti življenjskih stroškov. Pri tem ima pomembno vlogo Sindikat Pergam, ki opozarja, da so zahteve delavcev posledica dolgoročnega nezadovoljstva, ne trenutnega izbruha.
LESONIT d.o.o.
Ulica Nikola Tesla 11, 6250, Ilirska Bistrica, Slovenija
60.723.297,00 (2024)
151 (2024)
Lesna industrija spada med energetsko intenzivne panoge, kjer so marže praviloma nižje, občutljivost na cene energentov pa visoka. Podjetja so ujeta med potrebo po konkurenčnosti na mednarodnih trgih in pritiski zaposlenih, ki ob inflaciji in višjih življenjskih stroških zahtevajo višje plače. Stavka v Lesonitu ni le lokalni konflikt, ampak odraz širšega ravnotežja, ki se v industriji vse težje ohranja.
Stroški in konkurenčnost
Čeprav sta primera različna, razkrivata isto dilemo. Slovenska industrija se sooča z naraščajočimi stroški energije, dela in regulacije, hkrati pa tekmuje s proizvodnimi okolji, kjer so ti stroški nižji ali bolj predvidljivi. Po podatkih Statističnega urada industrijska proizvodnja v zadnjih letih niha, rast pa je šibkejša kot v nekaterih primerljivih državah srednje in vzhodne Evrope.
Na to že dalj časa opozarja tudi Gospodarska zbornica Slovenije, zlasti v panogah, kot je lesna industrija. Podjetja so vse pogosteje prisiljena v odločitve, ki kratkoročno izboljšajo konkurenčnost, dolgoročno pa odpirajo vprašanja o socialni vzdržnosti in regionalnem razvoju.
Zapiranje obratov, koncentracija proizvodnje in hkratne naložbe v večje enote niso več izjema, temveč nova normalnost. Prestrukturiranje ni nujno znak propadanja industrije, je pa pokazatelj, da se ta hitro spreminja. Vprašanje je, kdo nosi stroške teh sprememb.
Preberite več:
Primer DS Smitha kaže, da tudi investicije ne pomenijo nujno varnosti za vse zaposlene. Primer Lesonita pa, da brez socialnega dialoga pritisk hitro preraste v konflikt. Obe zgodbi odpirata vprašanje industrijske politike. Ima Slovenija dovolj jasen okvir, kako ohraniti proizvodnjo, hkrati pa zmanjšati socialne šoke, ki spremljajo prestrukturiranje? Za zdaj se zdi, da odgovore prepogosto iščemo takrat, ko je odločitev že sprejeta ali ko izbruhne nezadovoljstvo delavcev.
