Evropska komisija je odobrila 78 milijonov evrov državne pomoči za slovensko energetsko intenzivno industrijo. Država bo med letoma 2025 in 2027 delno pokrila račun, ki ga ta podjetja plačujejo, ker proizvajalci elektrike v ceno vračunajo strošek emisijskih pravic.
Shemo je Slovenija prvič vzpostavila leta 2023, ko je Bruselj za to odobril 99,15 milijona evrov za obdobje 2022-2024. Pred tem Slovenija celotno desetletje ni izplačevala tovrstnih nadomestil, čeprav ji je zakonodaja to dopuščala — in čeprav so primerljive evropske države to že izvajale. Podjetja v metalurški, papirniški in kemični industriji so zato tekmovala pod slabšimi pogoji kot njihovi tuji konkurenti.
V sistemu EU za trgovanje z emisijami (EU ETS) proizvajalci elektrike kupujejo emisijske pravice in ta strošek prenesejo v veleprodajno ceno. Energetsko intenzivna podjetja, ki porabijo velike količine elektrike, na koncu posredno plačujejo za evropsko podnebno politiko, čeprav sama pogosto niso del sistema ETS. Komisija državam članicam dovoljuje, da jim del teh stroškov povrnejo, a le pod strogimi pogoji.
Prejemniki morajo celoten znesek nadomestila v dveh letih nameniti naložbam v razogljičenje: v obnovljive vire, energetsko učinkovitost ali zmanjševanje procesnih emisij. Vsaj 30 odstotkov porabljene elektrike mora prihajati iz nizkoogljičnih virov.
Nadomestilo prejema med 12 in 19 podjetij iz sektorjev, ki jih EU uvršča med ogrožene s premestitvijo emisij. Med njimi je kidričevski Talum, ki je sredstva iz prvega obdobja v celoti vložil v zelene tehnologije. Denar prihaja iz Sklada za podnebne spremembe, ki se polni s prihodki od dražbe emisijskih pravic — po zakonu je za ta namen mogoče porabiti do 25 odstotkov letnih prihodkov sklada.
Petnajst držav članic je leta 2024 za posredne stroške, nastale v letu 2023, izplačalo skupno 5,52 milijarde evrov, kar je 40 odstotkov več kot leto prej. Cene emisijskih pravic med 50 in 100 evri na tono CO2 so račun za industrijo v zadnjih letih občutno povišale.
Komisija je decembra posodobila smernice za državno pomoč v sistemu EU ETS. Na seznam upravičenih sektorjev je dodala 20 novih industrijskih dejavnosti, med njimi dele kemične industrije, keramike, steklarske proizvodnje in baterij. Zgornjo mejo nadomestila je dvignila s 75 na 80 odstotkov posrednih stroškov za že upravičene sektorje, posodobila pa je tudi emisijske faktorje za izračun nadomestil v obdobju 2026-2030.
Razprava o konkurenčnosti evropske industrije je v zadnjih dveh letih vse bolj odrivala podnebne cilje na stran. Draghijevo poročilo je septembra 2024 opozorilo, da visoke cene energije ostajajo ključna ovira za evropsko industrijo, Komisija pa je junija 2025 sprejela nov okvir državne pomoči za čisto industrijo (CISAF), ki državam olajšuje podporo energetsko intenzivnim podjetjem.
Slovenija je na tej podlagi februarja 2026 sprejela zakon o spodbujanju konkurenčnosti in razogljičenja elektrointenzivnih podjetij (ZSKREP), ki predvideva okrog 30 milijonov evrov letno za obdobje 2026-2028. Za razliko od sheme iz Sklada za podnebne spremembe bodo sredstva po tem zakonu prišla od državnih podjetij z lastništvom elektrarn nad 400 MW instalirane moči.
V društvu Focus so že ob prvotni shemi opozarjali, da gre za subvencioniranje največjih porabnikov energije in onesnaževalcev, s čimer se oslabi cenovni signal sistema ETS. Po njihovi oceni bi upravičenci do leta 2030 iz Sklada za podnebne spremembe lahko prejeli prek 400 milijonov evrov, odvisno od gibanja cen emisijskih pravic.
Na Gospodarski zbornici Slovenije temu nasprotujejo: brez nadomestil bi podjetja proizvodnjo preselila v države brez primerljivih podnebnih obveznosti, Slovenija pa bi izgubila delovna mesta, ne da bi se globalne emisije zmanjšale. Naložbe v zelene tehnologije, ki jih izvajajo prejemniki pomoči, po mnenju zbornice potrjujejo, da se sredstva vračajo v razogljičenje obratov.
Odobrena shema, ZSKREP, mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah (CBAM) od leta 2026 in postopna odprava brezplačnih emisijskih pravic skupaj sestavljajo nabor, s katerim Slovenija po desetletju zamude poskuša industriji nadomestiti izgubljeni čas.
