Evropska unija je po dolgotrajnih pogajanjih sprejela enega najpomembnejših okoljskih ciljev v svoji zgodovini. Do leta 2040 mora unija izpuste toplogrednih plinov zmanjšati za 90 odstotkov glede na leto 1990. Dogovor sta v torek zvečer uskladila Evropski parlament in Svet EU. Z njim dopolnjujejo podnebni zakon, ki določa pot do podnebne nevtralnosti leta 2050.
Gre za zavezujoč cilj, ne za usmeritev ali priporočilo. To pomeni, da bo moral vsak sektor, od energetike do prometa, izpolniti svoj del. Pogajalci so v Bruslju pojasnili, da bo unija pri izračunu izpustov po letu 2036 lahko upoštevala do pet odstotnih točk tako imenovanih mednarodnih ogljičnih dobropisov, kjer države financirajo projekte zmanjševanja emisij v tretjih državah. Projekti bodo morali biti skladni s pariškim sporazumom in ne smejo biti v nasprotju z interesi EU. Pogoj je tudi jasna metodologija preverjanja, da ti krediti dejansko vodijo v zmanjšanje emisij.
Kaj prinaša dogovor?
Poleg ogljičnih kreditov dogovor uvaja več mehanizmov, s katerimi želi EU omogočiti bolj usklajen prehod med državami članicami. Ena izmed opaznejših odločitev je, da bosta gradbeni sektor in cestni promet v sistem trgovanja z emisijami vključena šele leta 2028, torej leto kasneje, kot je določala zakonodaja iz leta 2023. Nekatere države so v pogajanjih opozorile, da bi začetek že leta 2027 prehitro obremenil gospodinjstva in podjetja, ki se še niso prilagodila.
Dogovor predvideva tudi, da bo Evropska komisija vsaki dve leti preverila, kako unija napreduje pri doseganju ciljev. Pri tem bo morala upoštevati nove znanstvene podatke, tehnološki razvoj in gospodarske razmere. Če bo ocena pokazala, da EU ni na pravi poti, bo komisija lahko predlagala dopolnitve zakonodaje ali prilagoditve cilja. Parlament in Svet bosta imela zadnjo besedo.
Cilj za leto 2040 predstavlja vmesno postajo na poti do glavnega cilja, ki je podnebna nevtralnost do leta 2050. V praksi bo moral velik del zmanjšanja izpustov izvirati iz preoblikovanja energetike, industrije, prometa in ogrevanja. Po izjavah evropskih predstavnikov naj bi bila največja prednost novega dogovora v tem, da prinaša stabilen okvir za dolgoročne investicije podjetij in držav, ki morajo v naslednjih desetletjih posodobiti infrastrukturo.
Danski minister za podnebje Lars Aagaard, ki trenutno predseduje Svetu EU, je ob razglasitvi dejal, da dogovor združuje podnebno ambicijo in gospodarsko realnost. Evropski komisar za podnebje Wopke Hoekstra je dodal, da gre za nujen korak, če želi EU ostati konkurenčna v svetu, ki se hitro usmerja v čisto tehnologijo. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen pa je dogovor označila za logično nadaljevanje ciljev, ki jih je EU predstavila po konferenci COP30.
Kritike in odprta vprašanja
Čeprav je dogovor naletel na splošno podporo političnih institucij EU, se pojavljajo tudi pomisleki. Okoljske organizacije opozarjajo, da uporaba ogljičnih kreditov ustvarja tveganje, da bodo evropske države del obveznosti preložile na tretje države. Kot pravijo, je učinkovitost takšnih projektov težko preverljiva, nadzor pa pogosto omejen.
Industrijski sektorji, predvsem tisti z visoko porabo energije, opozarjajo na nevarnost prehitrega prehoda, ki bi lahko ogrozil njihovo konkurenčnost. Po njihovem mnenju mora EU poleg strožjih okoljskih standardov zagotoviti tudi finančne instrumente, ki bodo omogočili posodobitev proizvodnje brez občutnega povečanja stroškov.
Pomemben del razprav je tudi socialni vidik. Stroški prehoda bodo v veliki meri padli na gospodinjstva, ki bodo morala prenoviti ogrevalne sisteme in prilagoditi vozni park. Dogovor sicer predvideva različne mehanizme za podporo državam in državljanom, vendar konkretni programi še niso določeni.
Ostaja tudi vprašanje, kako bo EU vodila države članice, ki bodo zaostajale. Nekatere že danes težko izpolnjujejo podnebne cilje, zlasti tiste z visoko odvisnostjo od fosilnih goriv. Bruselj bo moral najti način, da te države podpre, ne da bi pri tem oslabil skupno politiko.
Koraki do uveljavitve
Dogovor, dosežen med pogajalci, še ni dokončen. Evropski parlament in Svet EU ga morata še uradno potrditi. Običajno gre za formalnost, vendar je v evropski politiki zadnja leta marsikaj manj predvidljivo, kot je bilo nekoč. Po potrditvi bo dopolnjeni podnebni zakon počasi začel veljati, države pa bodo morale pripraviti svoje načrte za dosego ciljev.
Evropska komisija bo morala nato v sodelovanju z državami določiti konkretne instrumente za podporo prehodu. To vključuje novi model upravljanja trga emisij, naložbe v obnovljive vire, posodobitev stavbnega fonda in ukrepe za bolj učinkovit promet. Prav tako bo morala pripraviti jasna pravila za uporabo ogljičnih kreditov, ki bodo po mnenju mnogih eden najbolj občutljivih delov nove politike.
Preberite več:
Do leta 2040 je še dovolj časa, da EU načrt izvede, a hkrati premalo časa, da bi lahko odlašala. Če želi izpolniti obljube, bo potrebno usklajeno delovanje, predvsem pa politična stabilnost. Prehodi v energetiki in prometu zahtevajo desetletja, ne mesece. Zato bo vsak prihodnji mandat Evropske komisije moral nadaljevati zastavljeno pot.
