Okoljski ministri držav članic Evropske unije so se dogovorili, da bo EU do leta 2035 zmanjšala izpuste toplogrednih plinov za med 66,25 % in 72,5 % glede na stanje leta 1990. Ta razpon je del nezavezujoče izjave, ki bo pred končno potrditevjo predstavljen na vrhu voditeljev EU v drugi polovici oktobra.
Dogovor predvideva, da bodo države članice še pred novembrsko podnebno konferenco COP30 Združenim narodom poslale okvirni nacionalni prispevek (NDC) z omenjenim razponom zmanjšanja izpustov. Končni, zavezujoči cilj bo določen po oktobrskem vrhu članic, kjer bodo razpravljali tudi o predlogu komisije za 90-odstotno zmanjšanje izpustov do leta 2040. Ta predlog mora še biti potrjen s strani Sveta EU in Evropskega parlamenta.
Notranje razhajanja in podjetniški odzivi
Danski minister za podnebje Lars Aagaard je poudaril, da bo dansko predsedstvo Sveta EU počakalo na usmeritve Evropskega sveta, potem pa sklicalo izredno zasedanje okoljskih ministrov, da bi zagotovili soglasje pred COP30 v Belemu, Brazilija. Evropski komisar za podnebje, Wopke Hoekstra, je izjavil, da je novi razpon zmanjšanja izpustov “resnično ambiciozen” in da jasno kaže, kam želi EU, čeprav ni zavezujoč dokument.
Vendar pa dogovor ni prišel brez kritik. Nekatere države, med njimi Nemčija, Francija, Poljska in Madžarska, so poudarile potrebo po večji fleksibilnosti. Ena izmed glavnih skrbi je, da bi stroški za doseganje takih ciljev lahko negativno vplivali na industrijo, zlasti če ne bodo na voljo ustrezne podpore ali prehodne rešitve.
Velike investicije za zeleni prehod
Če bo EU sprejela ta cilj med 66,25 % in 72,5 %, bo to pomenilo velike investicije v obnovljive vire energije, energetsko učinkovitost, infrastrukturo in tehnologije za zajem ter shranjevanje ogljika. Podjetja, ki delujejo v teh panogah, bi lahko bila največji dobitniki, saj bodo države članice povečale spodbude, subvencije in regulativne ukrepe za doseganje teh ciljev.
Za države z visoko odvisnostjo od fosilnih goriv ali z manj razvitimi energetsko-infrastrukturnimi sistemi to pomeni velike izzive. Investicije bodo potrebne v omrežja, v pripravo čiste energije, izboljšanje zgradb in transporta. Tisti, ki bodo zamudili ali ne bodo sposobni prilagoditi svoje industrije, se lahko soočijo z večjimi stroški prehoda ali izgubo konkurenčnosti.
Za vlagatelje je takšna usmeritev dvorezen meč: z ene strani prinaša priložnosti – naložbe v zeleni prehod, čiste tehnologije, inovacije. Z druge strani pa nejasnosti glede uradnih ciljev, razponov in časovnice pomenijo tveganja. Podjetja bodo z zanimanjem spremljala, kakšna bo končna različica cilja, kako bodo oblikovane regulacije, subvencije in kako hitro bodo države članice izvajale potrebne ukrepe.
Preberite več:
Okvirni dogovor je korak naprej za EU, vendar še ni dovolj, da bi EU zdržala pritisk, ki ga ustvarjajo globalna pričakovanja, zlasti pred vrhom COP30 in Generalno skupščino ZN. Ambicija je očitna, a ključ bo v izvedbi – v določanju konkretnih, zavezujočih ciljev, v dodeljevanju financ, in v sprejemanju ukrepov na državni ravni, ki bodo usklajeni in hitri. Če EU uspe uskladiti te elemente, lahko ohrani vodilno mesto v svetovni borbi proti podnebnim spremembam.
