Evropska unija se je v začetku decembra znova usedla za mizo in dosegla dogovor o spremembi Uredbe o izdelkih, ki ne povzročajo krčenja gozdov (EUDR), ki določa, da blago, povezano s surovinami, kot so les, goveje meso, kava, kakav, soja, palmovo olje in guma, ne sme prihajati z zemljišč, izkrčenih po 31. decembru 2020. Čeprav je bila uredba formalno sprejeta že leta 2023, se je hitro pokazalo, da praksa ne dohaja ambicij. Razdrobljena posest v državah, kot je Slovenija, pomanjkljiva digitalna infrastruktura, majhni operaterji in množica različnih lastnikov gozdov ustvarjajo vtis, da je uredba na papirju smiselna, v resničnosti pa skoraj neizvedljiva.
Novo dogovorjeni odlog pomeni, da se za srednja in velika podjetja rok uporabe premakne na 30. december 2026, mikro in mala podjetja pa dobijo dodatnih šest mesecev. Slovenija je odločitev pozdravila, saj je bila med državami, ki so v Bruslju najbolj vztrajno opozarjale na nesorazmerne zahteve glede sledljivosti, geolokacije in izjav o potrebni skrbnosti. Če bi uredbo uvedli po prvotnih rokih, bi številne lastnike gozdov in kmetij postavili pred zahteve, ki jih praktično ne bi mogli izpolniti.
Slovenski gozdovi med birokracijo in realnostjo
Dogovor prinaša pomembno spremembo. Odgovornost za izpolnjevanje obveznosti „due diligence“ zdaj pade le na prvega operaterja, tistega, ki izdelek prvi da na trg. To pomeni, da trgovcem in podjetjem v nadaljnji verigi ne bo več treba znova izpolnjevati obsežnih obrazcev, ampak bodo lahko uporabili referenčno številko prve izjave. Komisija je poudarila, da se nekatere vrste blaga iz uredbe izključujejo, med drugim tiskani izdelki, kot so knjige, fotografije in časopisi, ki sodijo med proizvode z zelo nizkim tveganjem za povezavo z deforestacijo.
Slovenija je v tem procesu v posebnem položaju. Večina slovenskih gozdov je v zasebni lasti, pogosto razdrobljeni na majhne parcele, razpršene med številnimi lastniki. Pri takšni strukturi je izvedba natančne geolokacije, dokumentiranja, sledenja in dokazovanja izvora surovine logistično zelo zahtevna. Ministrstvo za kmetijstvo je že marca opozorilo, da bi uvedba uredbe v prvotni obliki pomenila skoraj nepremostljive ovire za lastnike gozdov, ki nimajo ne administrativne podpore ne sredstev za izpolnjevanje strogih zahtev. Prav zaradi tega je bila odločitev o poenostavitvah in odlogu za Slovenijo ključnega pomena.
Evropska komisija bo do aprila 2026 pripravila pregled vplivov nove verzije uredbe in preverila, ali poenostavitve dejansko zmanjšujejo birokracijo ter omogočajo delujočo sledljivost. Če se bo pokazalo, da sistemi sledljivosti še vedno ne delujejo ali da so zahteve previsoke za male operaterje, bo verjetno potrebna nova prilagoditev. V Sloveniji se bodo v tem času morale pripraviti nacionalne podlage, pravilniki, podporni sistemi in digitalna infrastruktura, ki bo omogočala, da se uredba lahko uporablja brez preobremenjevanja ljudi na terenu.
Odlog se tako spreminja v priložnost. Če država izkoristi leto dodatnega časa, lahko izgradi sistem, ki bo za lastnike gozdov in kmetov razumljiv, dosegljiv in izvedljiv. Če pa časa ne bo izkoristila, se bo ob koncu 2026 znašla v enakem položaju kot danes – z možno katastrofo za številne male pridelovalce in lastnike gozdov.
Med upanjem in dvomi
Poenostavitve prinašajo olajšanje. Mikro in mala podjetja bodo lahko oddala enotno poenostavljeno izjavo, s katero bodo pokrila celotno obdobje delovanja, dokler podatki ostajajo nespremenjeni. Gospodarski sektor to pozdravlja, saj pomeni manj ponavljajoče se birokracije in manj tveganja za napake. V praksi pa se poraja vprašanje: ali bo država pravočasno pripravila digitalne platforme, usposabljanja in jasne postopke, ki bodo vsem omogočili izpolnjevanje obveznosti? Če sistem ne bo deloval, bodo kazni, ki lahko dosežejo do štiri odstotke letnega prometa v EU, zelo boleče, še posebej za manjše akterje.
Evropska unija želi s to uredbo zaščititi gozdove kot ključne zaveznike v boju proti podnebnim spremembam. Toda nobena uredba ni učinkovita, če akterjev na terenu ne pripravi na izvedbo in če ne upošteva posebnosti evropskih regij. Slovenija je v pogajanjih večkrat poudarila, da želi biti del rešitve, a ne more spregledati dejstva, da ima več kot 400.000 zasebnih lastnikov gozdov, ki jih je treba vključiti v sistem, ki mora biti pošten, jasen in izvedljiv.
S tem se odpre prostor, kjer se srečata narava in administracija. Uredba je dober namen, a narava ne pozna obrazcev, kazalnikov in digitalnih koordinat. Sledljivost je nujna, a če se postavi previsoko ali preveč vertikalno, se realno življenje umakne iz birokratskega okvira. Prav zato je bil dogovor o odlogu več kot diplomatska zmaga – postal je realna potreba, ki omogoča, da Slovenija uredbo implementira tako, da prepreči deforestacijo, ne pa tudi gospodarski in socialni kolaps podeželja.
Preberite več:
Dogovor mora biti še formalno potrjen, kar je običajen postopek. Do takrat bo Slovenija pripravila nacionalno zakonodajo, pojasnila in prakse, ki bodo spremljale prihajajoče spremembe. Leto dni lahko hitro mine, zato bo odločilno, kako hitro bo država predstavila jasne postopke, digitalne podporne točke in praktične rešitve za male kmete ter lastnike gozdov.
