Evro pod 1,15 dolarja, jen na 20-mesečnem dnu, frank najmočnejši v desetletju

Iranska vojna je v dveh tednih prerisala zemljevid svetovnih valut. Nova ločnica ne poteka več med razvitimi in nastajajočimi gospodarstvi ali med tistimi z višjimi in nižjimi obrestnimi merami. Poteka med državami, ki uvažajo energijo, in tistimi, ki jo izvažajo. Na eni strani te črte stojijo evro, jen in funt, na drugi dolar in švicarski frank. Evro je v petek zdrsnil pod 1,15 dolarja, najgloblje od avgusta lani, japonski jen pa je pri 159,40 za dolar dosegel najnižjo raven v dvajsetih mesecih.

Še ob začetku leta je evro veljal za enega zmagovalcev leta 2025, ko je nasproti dolarju pridobil 13,5 odstotka, kar je bil največji letni skok od leta 2017. Novo leto je začel pri tečaju 1,1725 dolarja, analitiki od Goldman Sachsa do UBS pa so napovedovali nadaljnjo krepitev proti 1,20 in višje. Nato je 28. februarja ZDA skupaj z Izraelom napadla Iran, Hormuška ožina se je zaprla, nafta Brent je v četrtek prvič od avgusta 2022 zaključila nad 100 dolarji za sod, in celotna teza o šibkem dolarju se je sesula.

Evropska unija uvaža več kot 90 odstotkov nafte, ki jo porabi. Japonska praktično vso. Združene države pa so zadnje desetletje neto izvoznice. Isti energetski šok, ki evru in jenu ruši kupno moč, dolar krepi, saj sta ameriško gospodarstvo in tamkajšnji finančni trg pred udarcem relativno zaščitena. Indeks ameriškega dolarja (DXY) je v petek presegel 100 točk in dosegel najvišjo raven po novembru 2024, drugi zaporedni teden krepitve pa poganjata dva dejavnika, zatočiščni in energetski.

Dolar sam po sebi ni presenečenje. Presenetljivo je, kako hitro so se obrnila pričakovanja glede Evropske centralne banke. Še konec februarja so trgovci z okrog 40-odstotno verjetnostjo stavili na znižanje obrestnih mer ECB do konca leta. Dva tedna pozneje trgi v celoti vračunavajo dvig do julija, z 85-odstotno verjetnostjo drugega dviga do decembra. Gre za enega najhitrejših zasukov monetarnih pričakovanj v zgodovini evrskega območja. Predsednica ECB Christine Lagarde je v torek ponovila pripravljenost za ukrepanje proti inflaciji, a njena naloga je postala občutno težja. Dvig obrestnih mer v gospodarstvu, ki ga energetski šok že upočasnjuje, je recept za stagflacijo, ne za stabilnost.

Po poročanju Reutersa so valute največjih svetovnih uvoznikov energije od začetka ameriško-izraelske vojne utrpele najhujše izgube nasproti dolarju. Evro in južnokorejski von sta izgubila dva oziroma tri odstotke, indijska rupija in jen pa več kot 1,5 odstotka. Za Tokio je situacija posebej zaostrena. Japonska ne uvaža le nafte z Bližnjega vzhoda, temveč bo v okviru koordiniranega ukrepa Mednarodne agencije za energijo (IEA) sprostila 80 milijonov sodčkov lastnih strateških zalog, kar dolgoročno zmanjšuje njeno varnostno blazino. Japonska vlada je v petek sporočila, da je pripravljena intervenirati na deviznem trgu za zaščito jena, enako kot julija 2024, ko je tečaj dosegel primerljivo raven. Centralna banka Japonske sicer nadaljuje z normalizacijo monetarne politike. Revidirani podatek o rasti BDP v četrtem četrtletju, navzgor na 0,3 odstotka, ji daje prav, a energetski šok učinek izniči, ker inflacijo potisne navzgor in obenem zadolži uvozni račun.

Bolj kot dolar pa tečajne tabele zadnjih dveh tednov vodi švicarski frank. Tečaj EUR/CHF je padel na 0,9036, frank je nasproti evru na najvišji ravni v več kot desetih letih. Po analizi InvestingCube je tradicionalni priročnik za ravnanje s tveganjem razpadel; zlato stagnira, ker močni dolar draži nakup za tuje vlagatelje, nemške državne obveznice padajo namesto da bi rasle, jen je poniknil. Med klasičnimi zatočišči delujeta le dva, dolar in frank. Švica ima strukturni presežek na tekočih računih, praktično brez državnega dolga in brez odvisnosti od uvoza energije z Bližnjega vzhoda. Švicarska narodna banka zaenkrat molči, čeprav je znana po intervencijah proti premočnemu franku. Za slovensko gospodarstvo je premik EUR/CHF posebej občutljiv, saj znaten delež posojil ostaja vezan na švicarski frank, močen frank pa otežuje položaj slovenskih izvoznikov na švicarskem trgu.

Britanski funt je medtem padel na 1,3348 dolarja, blizu najnižje točke letošnjega leta, po razočaravajočih januarskih podatkih o industrijski proizvodnji, ki so oživili pogovore o znižanju obrestnih mer s strani Bank of England. Kitajski juan je oslabel na 6,9058 za dolar, potem ko je Peking za leto 2026 znižal ciljno rast na 4,5 do 5 odstotkov. Kitajska je sicer v znatno boljšem položaju kot Evropa ali Japonska, ker jo obsežne strateške zaloge in naftovodna povezava z Rusijo ščitijo pred najhujšimi učinki zapore Hormuške ožine. V srednji Evropi sta madžarski forint in poljski zlot pod dvojnim pritiskom drage energije in ohlajanja izvoznega povpraševanja.

Ruski rubelj se medtem trguje pri približno 78,70 za dolar, kar je najvišja raven od maja 2023, a ta moč je varljiva. Nafta nad 100 dolarji bi morala biti za Moskvo dar z neba, vendar finančna izolacija preprečuje unovčenje. Sankcije proti centralni banki in ključnim podjetjem so obseg trgovanja z rubljevimi pari zmanjšale za 96 odstotkov v primerjavi z obdobjem pred invazijo na Ukrajino, skoraj 60 odstotkov ruskega izvoza pa zdaj poteka v rubljih, ne v dolarjih. Rusija je po oceni Standard Chartered največja koristnica bližnjevzhodne vojne na energetskih trgih, a korist ostaja teoretična, dokler je finančno izolirana. Turška lira, pod kroničnim pritiskom pri približno 42,5 za dolar, ponuja nasprotno sliko – uvozna odvisnost brez geopolitične zaščite.

V sredo se sestane Odbor za odprti trg Ameriške federalne rezerve, ki bo po širokem pričakovanju obdržal obrestno mero med 3,50 in 3,75 odstotka. Pozornost bo usmerjena v posodobljene ekonomske projekcije in vprašanje, ali člani Feda zdaj pričakujejo dvig, ne več znižanja, do konca leta. Dan pozneje se sestane Svet ECB. Za Lagardovo je dilema ostra; dvig obrestnih mer bo poslal signal odločnosti, a obenem zatrl že tako šibko rast. Brez dviga pa evro tvega nadaljnji padec, ki bi dodatno podražil uvoženo energijo.

Dokler Hormuška ožina ostaja zaprta za tankerski promet, bodo kapitalski tokovi tekli stran od evra, proti dolarju in franku. Slovenija in preostalo evrsko območje se soočata z vprašanjem, kako dolgo bodo centralne banke lahko lovile ravnovesje med inflacijo in recesijo.