Uvoz utekočinjenega zemeljskega plina iz Združenih držav Amerike v Evropsko unijo se je med letoma 2021 in 2025 povečal za skoraj štirikrat, z 21 na 81 milijard kubičnih metrov. ZDA so leta 2025 pokrivale 57 odstotkov celotnega uvoza LNG v EU, ta delež pa bi po ocenah inštituta IEEFA do leta 2030 lahko narasel na 75 do 80 odstotkov. Analitiki opozarjajo, da Evropa rusko odvisnost od plina zgolj zamenjuje z ameriško.
Preobrat je posledica ruske invazije na Ukrajino leta 2022. Uvoz ruskega plina se je med letoma 2021 in 2025 zmanjšal za 75 odstotkov, EU pa je decembra lani sprejela zakonodajo o postopnem prenehanju uvoza ruskega plina in nafte, s popolno prepovedjo uvoza LNG do konca leta 2026 in plinovodnega plina do jeseni 2027. Večina evropskega plina še naprej prihaja iz Norveške po plinovodih, a razkorak med zmanjšanjem ruskih dobav in rastjo ameriških je očiten.
Ameriški LNG je za evropske kupce najdražja možnost na trgu, a evropska podjetja kljub temu podpisujejo nove dolgoročne pogodbe, opozarja Ana Maria Jaller-Makarewicz, vodilna evropska analitičarka IEEFA in avtorica poročila o rastoči energetski odvisnosti EU. Pretirano zanašanje na enega dobavitelja je po njenem v neposrednem nasprotju z načrtom REPowerEU iz leta 2022, ki predvideva konec odvisnosti od ruskih fosilnih goriv z varčevanjem z energijo, razpršitvijo virov in pospešenim prehodom na čisto energijo.
Predsednik Donald Trump je julija 2025 sklenil trgovinski dogovor med EU in ZDA, ki Evropo zavezuje k nakupu ameriških energentov v vrednosti 750 milijard dolarjev letno do leta 2028, vključno z LNG, nafto in jedrskim gorivom. Kot piše Deutsche Welle, ta dogovor dejansko veže evropsko energetsko oskrbo na enega samega prodajalca. Ko bo formaliziran, bo po oceni IEEFA še povečal tveganje geopolitične odvisnosti visokega tveganja od ameriškega LNG.
Med novimi pogodbami je tudi dvajsetletni sporazum grškega skupnega podviga Atlantic-See LNG z ameriškim izvoznikom Venture Global za najmanj pol milijona ton LNG letno od leta 2030. Kot poroča Bloomberg, gre za skupno podjetje grških družb AKTOR in DEPA, ki namerava prek terminala v Aleksandropulisu in tako imenovanega vertikalnega plinskega koridora oskrbovati srednjo in vzhodno Evropo, vključno z Ukrajino in Romunijo. Venture Global, eden največjih ameriških izvoznikov LNG v EU, že upravlja četrtino kapacitet tamkajšnjega terminala.
Tudi nekdanje Gazpromovo nemško podjetje, zdaj preimenovano v Securing Energy for Europe, je s podjetjem Venture Global podpisalo dvajsetletno pogodbo o uvozu več milijonov ton LNG letno iz obratov v Louisiani. Direktor Venture Globala Mike Sabel se je ob tem zahvalil za močno vodstvo predsednika Trumpa.
Strokovnjaki medtem opozarjajo, da sama ukinitev ruskega uvoza ne zagotavlja dejanske razpršitve. Razpršitev ne more pomeniti zamenjave enega dominantnega dobavitelja z drugim, poudarja Raffaele Piria, višji sodelavec berlinskega inštituta Ecologic, v skupnem poročilu s haaškim inštitutom Clingendael in norveškim NUPI, objavljenem januarja. Avtorji ugotavljajo, da je delež ameriškega plina v celotnem uvozu Evropskega gospodarskega prostora že dosegel 40 odstotkov, pri čemer predlagajo, naj EU Norveško obravnava kot domačega dobavitelja, kar bi dalo jasnejšo sliko dejanske odvisnosti.
Odnosi med Brusljem in Washingtonom se obenem poslabšujejo. Trumpove grožnje s carinami državam, ki zavračajo njegove zahteve glede Grenlandije, so sprožile razmislek o smiselnosti zanašanja na ameriški plin. Evropski komisar za energetiko Dan Jorgensen je na vrhu Severnega morja v Hamburgu konec januarja pozval k podvojitvi vlaganj v čisto, varno in domačo energijo. Na vrhu so dogovorili tudi skupni pakt o naložbah v vetrne elektrarne na odprtem morju.
Več kot 120 evropskih in mednarodnih organizacij civilne družbe je v odprtem pismu voditeljem EU pozvalo k prekinitvi pogajanj o trgovinskem sporazumu EU-ZDA, ki Evropo dolgoročno veže na ameriški izvoz energije. IEEFA v svojem poročilu izračunava, da bi EU s 750 milijardami dolarjev, namesto da jih nameni ameriškim energentom, lahko zgradila približno 546 gigavatov kombinirane sončne in vetrne kapacitete.
Usmeritev evropske energetske politike se morda spreminja, pravi Jaller-Makarewicz za Deutsche Welle. Če bo EU vztrajala pri zamenjavi porabe plina s čistimi viri energije, bo povpraševanje upadalo. V takem scenariju bi obstoječi dogovori o ameriškem LNG, ki temeljijo na memorandumih o razumevanju in niso pravno zavezujoči, lahko tudi propadli.
