Vlada je sprejela program razvoja čipov in polprevodniških tehnologij do leta 2030. Na prvi pogled gre za vstop Slovenije v eno najpomembnejših industrij prihodnosti, a gre v resnici tudi za vprašanje, kje v tej verigi lahko majhna država sploh ustvari vrednost.
Polprevodniki so danes temelj digitalne ekonomije. Brez njih ni avtomobilske industrije, umetne inteligence, telekomunikacij ali energetike. Prav zato so postali tudi ena ključnih geopolitičnih tem.
Evropska unija je z aktom o čipih napovedala mobilizacijo približno 43 milijard evrov javnih in zasebnih sredstev do konca desetletja. Cilj je podvojiti delež Evrope v globalni proizvodnji čipov, ki trenutno znaša okoli 10 odstotkov.
Posamezne države gredo še dlje. Nemčija je za podporo tovarnam polprevodnikov napovedala več kot 20 milijard evrov subvencij, Francija več kot 10 milijard. V ZDA pa je program podpore industriji vreden več kot 50 milijard dolarjev. Gre za industrijo, kjer ena sama tovarna lahko stane tudi več kot 10 milijard evrov.
Slovenija brez industrijskih kapacitet, a z 231 milijoni uvoza
Slovenski program s načrtovanimi 160 milijoni evrov v obdobju 2025-2030 je občutno drugačen. Ne predvideva gradnje velikih proizvodnih obratov, ampak razvoj nišnih in specializiranih rešitev, kot je usmeritev v raziskave, razvoj in povezovanje akademske sfere z gospodarstvom. Slovenija poskuša najti prostor tam, kjer so potrebne visoko specializirane rešitve in manj kapitala.
Zakaj vlada ukrepa ravno zdaj, je razvidno iz trgovinske bilance. Slovenija je v letu 2023 po podatkih programa izvozila polprevodniških elementov za 111 milijonov evrov, uvozila pa za 231 milijonov. Tretjina uvoza, 75 milijonov evrov, je prišla iz Kitajske, skoraj enako iz Nemčije. Uvoz se je v primerjavi z letom 2020 povečal za 80 odstotkov. Odvisnost od zunanjih dobaviteljev narašča hitreje kot domača sposobnost proizvodnje.
Tak pristop je realen, saj država nima finančnih in industrijskih kapacitet za tekmovanje z največjimi igralci.
Kje lahko Slovenija dejansko sodeluje?
Priložnosti so predvsem v segmentih z višjo dodano vrednostjo. Program konkretno našteva pet nišnih področij: senzoriko (teraherčni, magnetni in optični senzorji), močnostno elektroniko za avtomobilsko industrijo in električne pogone, radiacijsko odporne čipe za satelite in detektorje na pospeševalnikih delcev, optoelektroniko in fotoniko ter kvantne tehnologije. Ciljna tehnologija je 180 nanometrov na šestpalčnih rezinah, kar je daleč od najnaprednejših 2-nanometrskih procesov tajvanskega TSMC, a zadošča za širok nabor namenskih čipov ASIC z visoko dodano vrednostjo.
Program določa smer, ne pa še konkretnih projektov. Ministrstvo za digitalno preobrazbo mora v roku enega leta pripraviti podrobnejši načrt. Prav tu bo odločilna razlika. Brez konkretnih investicij, partnerstev in vključevanja v evropske pobude lahko program ostane zgolj strateški dokument.
Kaj program obljublja do leta 2030
Vladni dokument vendarle vsebuje merljive cilje. Do leta 2030 naj bi se število inovacij na področju podvojilo, delovna mesta povečala za 50 odstotkov, nastalo naj bi pet novih zagonskih podjetij. Program napoveduje 40 milijonov evrov novih produktov letno in 80 milijonov evrov dodatnih prihodkov in investicij letno. Na izobraževalnem področju je cilj povečati vpis na dodiplomski in magistrski študij za polovico, vpis na doktorski študij pa podvojiti.
Preberite več:
Da ne gre za povsem nov začetek, pričajo podpisniki Pisma o nameri za sodelovanje na področju polprevodniških tehnologij in mikroelektronike: tri univerze (Ljubljana, Maribor, Nova Gorica), trije raziskovalni inštituti (Institut Jožef Stefan, Nanocenter, Inštitut za kovinske materiale in tehnologije), Gospodarska zbornica Slovenije in 16 podjetij, med njimi Beyond Semiconductor, Dewesoft, Elaphe, Hidria, RLS in SkyLabs.
Industrija, ki zahteva kritično maso
Polprevodniška industrija je ena najbolj kapitalsko zahtevnih na svetu. Zahteva dolgotrajne investicije, visoko usposobljen kader in stabilno okolje. Slovenija ima določene prednosti, predvsem na področju znanja in raziskav. Širša elektroindustrija je v letu 2022 ustvarila 8,3 milijarde evrov čistih prihodkov, kar je 15 odstotkov več kot leto prej. Na področju mikroelektronike in polprevodnikov ima država več kot 50-letno tradicijo, ki sega v čas Iskre Mikroelektronike in Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Vendar pa bo brez povezovanja z večjimi evropskimi sistemi težko dosegla opaznejši vpliv.
Sprejetje programa potrjuje, da Slovenija razume pomen tehnologij prihodnosti. Pod vprašajem ni več želja, ampak način, kako biti del te industrije. Realna pot ni v tekmovanju z državami, ki vlagajo desetine milijard evrov, ampak v iskanju niš, kjer lahko znanje nadomesti kapital.
