Evropska unija se je znašla pred resnim problemom, o katerem se dolgo ni govorilo na glas. Reciklažna industrija, ki naj bi bila eden od temeljev zelenega prehoda, se v praksi sesuva. V zadnjem letu in pol so se po Evropi zapirale tovarne za predelavo plastike, povpraševanje po recikliranih materialih je upadlo, trg pa so preplavili poceni uvozi, predvsem iz Azije. Zdaj se Bruselj pripravlja na ostrejši odziv.
Evropska komisija je konec decembra napovedala dodatne nadzore nad uvozom plastike ter spremembe pravil, s katerimi želi zaščititi domačo industrijo recikliranja. Razlog ni ideološki, temveč zelo praktičen: obstoječi sistem ne deluje več. Reciklaža v EU postaja dražja od uporabe nove, nereciklirane plastike, kar postavlja pod vprašaj celoten koncept krožnega gospodarstva.
Zaprte tovarne in izgubljene zmogljivosti
Evropska komisarka za okolje Jessika Roswall je v pogovoru za Financial Times odkrito priznala, da je industrija v globoki krizi. Samo na Nizozemskem se je v zadnjih 18 mesecih zaprlo deset obratov za recikliranje plastike. Na ravni celotne Evropske unije je v tem obdobju ugasnilo približno milijon ton letnih reciklažnih zmogljivosti, kar je primerljivo s celotno letno proizvodnjo reciklirane plastike v Franciji.
Po podatkih Evropske komisije je imel EU leta 2023 nameščenih 13,2 milijona ton zmogljivosti za recikliranje plastike, vendar naj bi se ta številka do leta 2025 zmanjšala za milijon ton. Gre za jasen signal, da trg ne nagrajuje recikliranja, temveč išče najcenejšo možno surovino, ne glede na njen izvor ali okoljski odtis.
Poceni uvoz, draga realnost
Eden ključnih razlogov za krizo je uvoz poceni plastike iz tretjih držav, predvsem iz Kitajske. Čeprav je EU že leta 2024 uvedla protidampinške dajatve na določene vrste plastike, se uvoz ni ustavil. Po besedah komisarke Roswall v Bruslju nimajo jasnega pregleda nad tem, ali je plastika, ki prihaja na evropski trg, dejansko reciklirana ali gre v resnici za novo, tako imenovano primarno plastiko.
Evropska komisija zato načrtuje uvedbo nove carinske oznake, ki bo jasno ločevala med reciklirano in nereciklirano plastiko. Namen je preprost: zagotoviti poštene pogoje za evropske proizvajalce, ki spoštujejo stroga okoljska pravila, medtem ko njihovi konkurenti iz tujine teh stroškov nimajo.
Enotni trg za odpadke
Ena večjih sprememb, ki jih napoveduje Bruselj, je vzpostavitev enotnega trga za odpadke. Danes se namreč reciklirani materiali obravnavajo različno od države do države, kar otežuje čezmejni transport in zmanjšuje učinkovitost industrije. Komisija želi uvesti enotna pravila, kdaj odpadek preneha biti odpadek in postane nova surovina.
Po mnenju Roswallove bi to omogočilo, da se plastični odpadki obravnavajo kot vir, ne kot breme. V praksi to pomeni hitrejši pretok materialov, manj administrativnih ovir in več možnosti za preživetje evropskih reciklažnih obratov.
Kemična reciklaža dobiva zeleno luč
Pomemben del načrta je tudi jasnejša vloga kemične reciklaže, ki je bila doslej ujeta v sivino regulativnih nejasnosti. Podjetja niso vedela, ali se jim investicije splačajo, saj ni bilo jasno, ali bo ta tehnologija dolgoročno dovoljena. Evropska komisija zdaj prvič izrecno potrjuje, da kemična reciklaža sodi v prihodnost industrije.
Prvič bo tudi kemično reciklirana plastika štela v kvoto, ki zahteva 25 odstotkov reciklirane vsebine v plastenkah za pijače. Ta delež se bo do leta 2030 povečal na 30 odstotkov, kar pomeni dodatni pritisk na trg in proizvajalce.
Čeprav Slovenija ni največja igralka v evropski reciklažni industriji, je močno vpeta v dobavne verige in izvozne tokove. Višji nadzor uvoza in spodbude za uporabo reciklirane plastike lahko pomenijo nove priložnosti za domača podjetja, hkrati pa tudi višje stroške za industrijo, ki je doslej stavila na poceni uvoz.Za Slovenijo je to tudi signal, da brez jasne industrijske strategije in vlaganj v tehnologijo recikliranja ne bo mogoče slediti evropskim ciljem. Zeleni prehod se namreč vse bolj spreminja iz politične parole v trd ekonomski izziv.
