Evropska podjetja so se te dni znašla na razpotju. Nevarnost, da bi razpadle dobavne verige, na katere smo bili navajeni desetletja, postaja realnost. Za to ni kriva le globalna konkurenca ali drastične cene surovin, temveč regulacija izvoza iz Kitajske, ki ruši utečene tokove in odpira vrata za selitev proizvodnje, iskanje nadomestnih dobaviteljev in reorganizacijo strategije.
Evropska gospodarska zbornica na Kitajskem je pred dnevi sporočila, da kar tretjina njenih članic razmišlja o selitvi dobavnih verig iz Kitajske. Hkrati pa je 40 % anketiranih opozorilo, da kitajsko ministrstvo za trgovino izdajanje izvoznih licenc obdeluje precej počasneje kot je bilo obljubljeno, kar je povzročilo negotovosti in zamude, ki ne ustrezajo ritmu industrije.
Boleč udarec za avtomobilsko in tehnološko industrijo
Te omejitve niso brez posledic. Kitajska je aprila sprožila omejitve izvoza redkih zemelj in sorodnih materialov, ki so ključni za izdelavo motorjev, baterij, transformatorjev in visoko zmogljivih komponent. Zaradi tega so nekoč pogosta in cenovno dostopna dobavna razmerja s Kitajsko z leti postala tvegana in jih mnogi nočejo več uporabljati.
V anketi so podjetja med drugimi navedla člane, kot so proizvajalci avtomobilov, med njimi znani veliki igralci, a tudi podjetja iz telekomunikacij, elektronike in energetike. Za nekatere bo destabilizacija dobavne verige hujša, saj bi zaradi omejitev lahko utrpela stroške višje tudi za 20 % celotnega globalnega prometa v letošnjem letu, druga pa predvidevajo več 100 milijonov evrov dodatnih stroškov.
Zdaj so podjetja pred odločitvijo, ali naj selijo proizvodnjo iz Kitajske, iščejo alternative v Evropi ali drugod po svetu, ali se še naprej soočajo z negotovostjo, zamudami in vse večjim tveganjem.
Cena premeščanja verig je več kot le cena
Gre za temeljite strateške premike med katere spadajo prestrukturiranje proizvodnje, premik investicij v države z drugačnimi regulacijami in iskanje drugih dobaviteljev surovin, včasih tudi ponovno odpiranje tovarn bližje trgom. Po mnenju analitikov se ta trend lahko nadaljuje dokler Kitajska ne stabilizira izvoznih režimov ali dokler Evropa ne najde trajnejših alternativ za kritične surovine.
Čeprav del podjetij še verjame, da je stanje začasno, v resnici mnogi ne želijo tvegati. Vsaka zamuda pri dobavi surovin lahko pomeni na stotine tisoč ali milijone evrov dodatnih stroškov, zamujene roke in izgubljene pogodbe.
Europa išče izhod
Projekti za diverzifikacijo dobavnih verig, iskanje partnerjev v Indiji, Južni Koreji, jugovzhodni Aziji ali celo vračanje dela proizvodnje v Evropo že potekajo. Poleg tega dela Evropska komisija na mehanizmih za lažje pridobivanje izvoznih dovoljenj in na omogočanju hitrejših postopkov, vsaj za tista podjetja, ki potrebujejo kritične surovine.
Toda vrnitev k “zanesljivim” dobaviteljem pomeni tudi višje stroške za surovine, logistiko in certifikate pa tudi prilagoditve v proizvodnji. A za mnoga podjetja je to manjši udarec kot negotovost in tveganje, ki ju trenutno prinaša kitajski izvoz.
Za končne potrošnike so posledice premikov lahko na eni strani dražje komponente, kar se lahko pelje v višje cene izdelkov, na drugi strani pa stabilnejša dobava, morda celo večja kakovost ali večja transparentnost izdelkov. Za Evropo pa se odpira možnost, da ponovno razvije industrije, ki so bile zaradi cene na Kitajskem potisnjene v globalno proizvodno verigo, kar bi lahko pomenilo nova delovna mesta, več odprtih tovarn in večjo blaginjo v regijah.
Če bo Evropa uspešno izkoristila prehod z diverzifikacijo in lastno predelavo surovin, se lahko uredi novejši, trdnejši model industrije, ki bo manj odvisen od zunanjih šokov.
Preberite več:
Evropska podjetja se torej iz Kitajske ne umikajo zaradi nostalgije, ampak zato, ker želijo preživeti v novem manj predvidljivem svetu in želijo zato graditi varnejšo prihodnost.
