Predsednica Evropske centralne banke Christine Lagarde je evropske plačilne sisteme označila za “nujno” potrebne, saj celotna digitalna plačilna infrastruktura na stari celini temelji na ameriških ali kitajskih platformah. “Vsakič, ko uporabite kartico ali telefon za plačilo, se zanašate na neevropsko infrastrukturo,” je opozorila v intervjuju za irski radio Newstalk. “Vsa ta infrastruktura, ki omogoča kreditna in debetna plačila, ni evropska rešitev.”
Te besede niso ostale le pri retoriki. Vodilni evropski ponudniki plačilnih storitev so 2. februarja podpisali memorandum o soglasju, doslej najresnejši poskus vzpostavitve vseevropskega plačilnega sistema, neodvisnega od ameriških kartičnih mrež. Podpisniki so italijanski Bancomat, španski Bizum, portugalski SIBS-MB WAY, nordijski Vipps MobilePay ter Evropska plačilna pobuda (EPI), ki stoji za digitalno denarnico Wero. Po podatkih EPI ti sistemi skupaj pokrivajo približno 130 milijonov uporabnikov v 13 državah, kar zajema okoli 72 odstotkov prebivalstva EU in Norveške.
Razlogi za pobudo so jasni. Visa in Mastercard sta leta 2023 v Evropi skupaj obdelala več kot sedem bilijonov evrov transakcij, kartična plačila pa po podatkih ECB predstavljajo 56 odstotkov vseh brezgotovinskih plačil v EU. Ameriški duopol za to zaračunava visoke provizije: po analizi specializirane platforme The Paypers so se stroški za trgovce od leta 2017 zvišali za najmanj 25 odstotkov nad inflacijo, Visa pa posluje z operativno maržo nad 60 odstotki. Na ravni celine to pomeni milijarde evrov letno, ki jih prek višjih maloprodajnih cen plačujejo tudi potrošniki.
Evropski odgovor se imenuje Wero. Gre za digitalno denarnico, ki omogoča takojšnja plačila neposredno med bančnimi računi, brez posredovanja kartičnih mrež. Wero od leta 2024 deluje v Belgiji, Franciji in Nemčiji, kjer ima že 47 milijonov registriranih uporabnikov. Od konca leta 2025 je v Nemčiji na voljo tudi za plačila pri trgovcih, postopna širitev v Franciji in Belgiji pa je predvidena za letošnje leto. Načrtovana je tudi migracija 15 milijonov uporabnikov sistema Payconiq v Luksemburgu do leta 2026 in platforme iDEAL na Nizozemskem do leta 2027.
“Ta sporazum dokazuje, da plačilna suverenost Evrope ni vizija, ampak nastajujoča resničnost,” je ob podpisu dejala Martina Weimert, direktorica EPI. Ángel Nigorra, generalni direktor Bizuma, pa je poudaril, da je zavezništvo EuroPA, ki od marca 2025 povezuje Španijo, Italijo, Portugalsko in Andoro, v prvem letu brez promocije omogočilo šest milijonov evrov čezmejnih nakazil.
Po načrtih bodo čezmejna plačila med posamezniki na voljo že letos, plačila v spletnih trgovinah in na prodajnih mestih pa leta 2027. V prvi polovici leta naj bi zaživelo osrednje vozlišče za interoperabilnost, ki bo nacionalne sisteme povezalo prek standarda SEPA Instant, torej z obdelavo nakazil v manj kot desetih sekundah.
Za pohitritev je poskrbela tudi geopolitika. Po poročanju Bloomberga so evropske države začele resno razmišljati o lastnih plačilnih sistemih potem, ko sta Visa in Mastercard leta 2022 po ruskem napadu na Ukrajino čez noč prenehala delovati v Rusiji. Hans Overeem, vodja plačil pri nizozemski banki ING, je ob tem dejal, da Wero ne prinaša le novega načina plačevanja, temveč krepi digitalno avtonomijo Evrope.
Toda podobne obljube so Evropejci že slišali. Dosedanji poskusi vzpostavitve enotnega plačilnega sistema, kot sta bila projekt Monnet in prvotna vizija EPI, so propadli zaradi razdrobljenosti nacionalnih interesov in regulativnih okvirov. Države so razvijale lastne rešitve, od francoske Carte Bancaire do nemškega Girocarda, a nobena ni dosegla vseevropskega dosega. Tudi novo sprejeta uredba o takojšnjih plačilih v evrih, ki je začela veljati leta 2024, v praksi še ni zaživela, saj banke pri uvajanju sprememb zavlačujejo.
Tudi slovenski trgovci pri vsaki kartični transakciji plačujejo provizije Visi in Mastercardu, te stroške pa posredno prenesejo na kupce. Če bo vseevropski plačilni ekosistem zares zaživel, bo to pomenilo možnost takojšnjih čezmejnih nakazil s telefonom ali QR-kodo, brez posrednikov in brez čakanja. Vprašanje je le, ali bodo evropske banke tokrat zmogle tisto, kar jim ni uspelo že trikrat.
