Poročilo Evropskega računskega sodišča, objavljeno pred dnevi, razgalja eno od ključnih protislovij evropskega zelenega prehoda. Evropska unija si je postavila ambiciozne cilje razogljičenja, elektrifikacije in tehnološke avtonomije, hkrati pa ostaja globoko odvisna od uvoza kritičnih surovin iz politično in geopolitično nestabilnih okolij. Revizorji ne govorijo več o tveganju, temveč o sistemski ranljivosti.
Evropska unija je danes skoraj popolnoma odvisna od uvoza nekaterih ključnih materialov. Kar 97 odstotkov magnezija prihaja iz Kitajske, 71 odstotkov galija prav tako, pri boru pa je odvisnost od Turčije 99-odstotna. Gre za materiale, brez katerih ni mogoče proizvajati aluminijevih zlitin, polprevodnikov, baterij, vetrnih turbin ali električnih vozil. V praksi to pomeni, da ima energetski prehod zelo malo manevrskega prostora, če pride do trgovinskih omejitev, izvoznih prepovedi ali geopolitičnih zaostritev.
Še bolj problematična je notranja neučinkovitost
Od 26 kritičnih surovin, ki jih Evropska unija potrebuje za zeleni in digitalni prehod, jih deset sploh ne reciklira. Pri sedmih drugih je stopnja recikliranja med enim in petimi odstotki. Tudi tam, kjer obstaja tehnologija, ni ekonomske spodbude, infrastrukture ali stabilnega povpraševanja. Evropski model krožnega gospodarstva se tako pri najpomembnejših surovinah ustavi že na vhodu.
Za Slovenijo to ni abstrakten problem. Predelovalna industrija je močno vpeta v evropske dobavne verige, zlasti na področju kovin, avtomobilske industrije in energetskih tehnologij. Podjetja, kot je Talum, so neposredno odvisna od stabilne oskrbe z aluminijem, magnezijem in energijo. Vsak šok v dobavah se hitro prelije v višje stroške, izgubo konkurenčnosti ali celo zaustavitev proizvodnje. Podobno velja za slovenske ambicije na področju baterij, hranilnikov energije in elektromobilnosti, kjer so litij, nikelj, kobalt in grafit ključni vhodni materiali.
Evropska komisija odgovarja, da se razmere premikajo
Uredba o kritičnih surovinah, sprejeta leta 2024, prvič postavlja zavezujoče cilje. Do leta 2030 naj bi Unija vsaj deset odstotkov potreb pridobila doma, 40 odstotkov predelala znotraj EU in 25 odstotkov zagotovila z recikliranjem. Poleg tega nobena tretja država ne bi smela zagotavljati več kot 65 odstotkov posamezne surovine.
A poročilo revizorjev opozarja, da implementacija močno zaostaja. Postopki umeščanja rudnikov in predelovalnih obratov v prostor so dolgotrajni, družbeni odpor visok, investicijska tveganja pa velika. Drugi krog strateških projektov po CRMA, predstavljen januarja 2026, sicer prinaša več pobud na področju litija, redkih zemelj in predelave, a večina jih je še daleč od dejanske proizvodnje.
Akcijski načrt RESourceEU iz decembra 2025 prvič resno odpira vprašanje zunanjih partnerstev, skupnih evropskih nakupov in strateških zalog. Toda tudi tu revizorji opozarjajo, da gre bolj za okvir kot za operativno rešitev. Medtem Kitajska že danes obvladuje celotne verige, od rudarjenja do rafinacije in končnih izdelkov.
Slovensko ministrstvo za gospodarstvo v odzivih poudarja pomen diverzifikacije dobav, vključevanja v evropske strateške projekte in razvoja lastnih predelovalnih zmogljivosti. A realnost je, da brez evropske koordinacije in konkretnih investicij nacionalni manevrski prostor ostaja omejen.
Preberite več:
Poročilo Evropskega računskega sodišča zato ni zgolj tehnična revizija, temveč politično opozorilo. Energetski prehod brez surovin ni prehod, temveč tveganje. Če Evropska unija ne bo hitreje povezala industrijske, trgovinske in podnebne politike, bo njena zelena strategija ostala odvisna od odločitev zunaj njenih meja. In to je točno nasprotje strateške avtonomije, o kateri Evropa govori že več kot desetletje.
