Francosko poročilo Slovenijo uvrstilo med 7 držav v “smrtni nevarnosti” pred kitajsko konkurenco

Kitajska ne napada več le posameznih sektorjev, ampak celoten produktivni aparat Evrope. To je osrednje sporočilo obsežnega poročila, ki ga je v ponedeljek objavil francoski Haut-commissariat à la Stratégie et au Plan (HCSP), vladni organ za strateško načrtovanje. Na 55 straneh prvič poimensko izpostavlja države, ki jim grozi največ, in Slovenija je med njimi.

Poročilo z naslovom “Evropska industrija pred kitajskim parnim valjem” (L’industrie européenne face au rouleau compresseur chinois), ki so ga pripravili ekonomisti Thomas Grjebine, Pacôme Lefebvre in Mattéo Torres, dokumentira premik, ki ga evropski odločevalci neradi izrečejo naglas. Kitajska ne konkurira več z nizkimi cenami in delovno intenzivno proizvodnjo. Danes proizvaja po primerljivi ali celo višji kakovosti, a s stroški, ki so 30 do 40 odstotkov nižji od evropskih. In ta razkorak se ne zmanjšuje.

Četrtina vseh evropskih izvozov je že izpostavljena “kritični” kitajski konkurenci. Na domačem trgu pa je položaj še slabši: do 55 odstotkov celotne evropske predelovalne industrije bi se srednjeročno lahko znašlo pod nevzdržnim konkurenčnim pritiskom. A ta pritisk ni porazdeljen enakomerno. V Nemčiji je izpostavljenost ocenjena na 70 odstotkov, v Italiji na 60, v Španiji na 50 in v Franciji na 36 odstotkov. Slovenija je v poročilu navedena skupaj s Slovaško, Češko, Madžarsko in Irsko med državami, kjer kitajski pritisk že danes zadeva jedro industrijskega aparata.

Uvrstitev Slovenije na ta seznam je logična. Slovenija je tretja najbolj industrializirana članica EU z deležem industrije pri 29 odstotkih bruto dodane vrednosti. Njena predelovalna industrija je izvozno usmerjena, njen najpomembnejši trgovinski partner pa je prav Nemčija, ki se v poročilu HCSP pojavlja kot država z najvišjo stopnjo izpostavljenosti v Evropi. Slovenska avtomobilska industrija v Nemčijo izvozi približno 33 odstotkov vsega svojega izvoza, kar zajema petino celotnega slovenskega izvoza na nemški trg. Panoga pri nas zaposluje okrog 40.000 ljudi v več kot 400 podjetjih in ustvari desetino slovenskega BDP.

Ko Kitajska pritiska na nemško industrijo, torej pritiska posredno tudi na slovensko dobaviteljsko verigo. To ni več teoretičen scenarij. Po podatkih Slovenskega avtomobilskega grozda (ACS) je približno 40 odstotkov prodaje članov grozda vezanih na nemški trg. Nekatera podjetja, med njimi Boxmark in Mahle, so že začela odpuščati ali seliti proizvodnjo. Ekonomist Marko Jaklič je za RTV Slovenija opozoril, da nekatera podjetja, ki so stavila na električna vozila, pri letnih načrtih zaostajajo tudi za 70 odstotkov.

A poročilo HCSP presega avtomobilsko industrijo. Kemija, baterije, industrijska oprema, robotika, farmacija, v vseh teh panogah Kitajska načrtno gradi zmogljivosti. In tokrat ne gre za postopno naraščanje tržnega deleža, kot smo ga spremljali v preteklih desetletjih, ampak za skok. Kitajska danes nadzoruje skoraj 40 odstotkov svetovne proizvodnje osebnih avtomobilov in se je v nekaj letih povzpela v vodilno svetovno izvoznico, zlasti pri električnih vozilih. Evropski trgovinski presežki v avtomobilski panogi, ki so desetletja veljali za samoumevne, se hitro krčijo.

Clément Beaune, nekdanji francoski minister za evropske zadeve in zdajšnji vodja HCSP, je ob objavi poročila uporabil besede, ki jih evropski uradniki redko izrekajo. Na televiziji TF1 je dejal, da je evropska industrija “v smrtni nevarnosti” in da zahteva “masivno zaščito”, ki je “nujna in življenjska”. Poročilo predlaga dve možnosti: uvedbo ekvivalenta 30-odstotne splošne carine na kitajske izdelke ali depreciacijo evra za 20 do 30 odstotkov glede na renminbi. Obe sta politično eksplozivni.

EU je sicer že naredila prve korake. Oktobra 2024 je uvedla izravnalne dajatve na kitajska električna vozila v razponu od 17 do 35,3 odstotka, povrh obstoječe 10-odstotne carine. Januarja letos je Evropska komisija objavila smernice za tako imenovano cenovno zavezo (price undertaking), ki bi kitajskim proizvajalcem omogočala prodajo po minimalni ceni namesto plačevanja carin. A poročilo HCSP trdi, da so ti ukrepi za obseg problema daleč premajhni. Izravnalne dajatve zadevajo en sam sektor, medtem ko je grožnja sistemska.

Enako diagnozo je septembra 2024 postavil Mario Draghi v poročilu o evropski konkurenčnosti. Nekdanji predsednik ECB je tedaj opozoril, da je doba poceni ruske energije, neomejenih kitajskih trgov in ameriške varnostne garancije mimo. Eno leto pozneje je Draghi na konferenci v Bruslju dejal, da se je vsak izziv, na katerega je opozoril, medtem zaostril. Po oceni Evropskega sveta za politične inovacije (EPIC) je EU v prvem letu izvedla le 11 odstotkov od 383 Draghijevih priporočil.

Medtem se trgovinska vojna širi onkraj EU in Kitajske. Ameriške carine na kitajska električna vozila znašajo 100 odstotkov, kar je de facto ustavilo uvoz. Kanada je januarja 2026 s Kitajsko dosegla dogovor o kvoti 49.000 vozil letno v zameno za kitajske naložbe in znižanje carin na kanadske kmetijske pridelke. Evropa se tako znajde vkleščena med ameriškim protekcionizmom in kitajsko industrijsko ofenzivo.

Za Slovenijo ostaja odprto, ali se bo v tem preoblikovanju globalnih verig vrednosti znašla na pravi strani. Bližina nemškemu trgu in kvalificirana delovna sila, ki sta desetletja zagotavljali konkurenčno prednost, postajata manj samoumevni. Kot je na nedavnem dogodku nemško-slovenskega gospodarskega združenja (AHK) poudaril Volker Leinweber iz bavarskega industrijskega združenja, se morajo slovenski dobavitelji skupaj z nemškimi partnerji diverzificirati na druge trge. Proizvodnja se morda krči v Nemčiji, je dejal, a to ne pomeni, da se krči proizvodnja nemških podjetij, ki svojo dejavnost preselijo drugam.

Renault je sicer julija 2024 podpisal namero o proizvodnji nove generacije električnega twinga v novomeškem Revozu, kar je za Slovenijo strateško pomembna naložba. Toda v okolju, kjer kitajski BYD ali SAIC gradijo tovarne po Evropi in ponujajo električna vozila po cenah, ki jih evropski proizvajalci ne morejo doseči, je odprto vprašanje, koliko časa bo ta prednost trajala.

Samo poročilo HCSP prizna, da so zaščitni ukrepi “nujen, a nezadosten” odgovor in da bo Evropa morala poleg carin povečati lastne naložbe v inovacije, energetsko infrastrukturo in industrijsko politiko. Za Slovenijo, ki 90 odstotkov BDP ustvari z izvozom in je svojo usodo tesno povezala z nemško industrijo, to ni abstraktna debata v Bruslju. Je vprašanje preživetja ekonomskega modela, ki državo poganja zadnja tri desetletja.