Dostop do ključnih surovin, brez katerih si sodobnega gospodarstva ni več mogoče predstavljati, postaja eno osrednjih ekonomskih in političnih vprašanj razvitih držav. Finančni ministri skupine G7 so se na srečanju v Washingtonu zavzeli za tesnejše sodelovanje pri zagotavljanju stabilne in predvidljive oskrbe s t. i. kritičnimi surovinami, med možnimi ukrepi pa se je prvič resneje pojavila tudi ideja o uvedbi minimalnih cen za nekatere ključne materiale.
Nemški finančni minister Lars Klingbeil je za nemško tiskovno agencijo po srečanju povedal, da so razprave potekale predvsem o tem, kako izboljšati varnost dobav surovin, ki so bistvene za ključne tehnologije, njihova proizvodnja pa je pogosto skoncentrirana v zelo omejenem številu držav. Med temi ima pomembno vlogo Kitajska, ki obvladuje velik del svetovne predelave in dobave redkih zemelj ter drugih strateških materialov.
Surovine so postale geopolitično vprašanje
Po ocenah sodelujočih držav je trenutno 34 surovin opredeljenih kot kritične. Med njimi so litij, kobalt, redke zemlje, baker in aluminij. To so materiali, ki so nepogrešljivi za električna vozila, baterije, obnovljive vire energije, digitalno infrastrukturo in obrambno industrijo. Motnje v njihovi dobavi imajo neposreden vpliv na industrijsko proizvodnjo, inflacijo in konkurenčnost gospodarstev.
Klingbeil je poudaril, da so udeleženci srečanja preučili možnost uvedbe minimalnih cen za nekatere surovine, s čimer bi preprečili damping, ki ga omogočajo državno subvencionirani proizvajalci. Takšen mehanizem bi po njegovih besedah lahko stabiliziral trge in zmanjšal cenovna nihanja, ki jih v zadnjih letih povzročajo geopolitične napetosti in koncentracija dobavnih verig.
Ne gre za blokovsko delitev sveta
Pomemben poudarek razprav je bil, da cilj pobude ni ustvarjanje novih gospodarskih blokov ali konfrontacija s tretjimi državami. Klingbeil je izrecno dejal, da Nemčija ne želi gospodarskega razdvajanja od Kitajske, temveč si prizadeva za razpršitev dobavnih poti in zmanjševanje enostranskih odvisnosti.
V ospredju je po njegovih besedah sodelovanje med zavezniki, ki bi omogočilo večjo odpornost dobavnih verig, ne da bi pri tem zapirali trge ali posegali v obstoječe trgovinske odnose bolj, kot je nujno. Gre za pragmatičen pristop, ki priznava realnost globalnega gospodarstva, hkrati pa išče varovalke pred sistemskimi tveganji.
Poleg članic G7 (Združenih držav, Združenega kraljestva, Nemčije, Francije, Italije, Kanade in Japonske) so se pogovorov udeležili tudi finančni ministri Avstralije, Indije, Mehike in Južne Koreje. To kaže, da vprašanje dostopa do surovin presega ozek krog najrazvitejših držav in postaja globalna tema.
Klingbeil je ob tem opozoril, da je položaj nujen in da odločitev ne bi smeli odlagati. Po njegovih besedah bi morali konkretne rešitve doseči v mesecih, ne v letih, saj se pritisk na dobavne verige povečuje. V prihodnjih tednih so predvidena dodatna usklajevanja tudi na ravni zunanjih in energetskih ministrov.
Surovine, politika in Grenlandija
Razprave v Washingtonu potekajo v času, ko je vprašanje surovin znova dobilo tudi izrazito politično razsežnost. Ameriški predsednik Donald Trump je v zadnjih tednih večkrat ponovil zahteve glede Grenlandije, ki ima bogata nahajališča redkih zemelj. Več članic G7 je takšne izjave zavrnilo in poudarilo, da je suverenost Grenlandije izključno stvar Grenlandije in Danske.
Tudi ta kontekst kaže, da dostop do surovin ni več zgolj vprašanje trga, temveč strateška tema, kjer se prepletajo ekonomija, varnost in geopolitika.
Preberite več:
Razprava o minimalnih cenah surovin je premik v razmišljanju razvitih gospodarstev. Gre za poskus, kako znotraj pravil odprtega trga zagotoviti več stabilnosti in pravičnejše pogoje konkurence. Če bo pobuda uresničena, bi lahko imela dolgoročne posledice za industrijo, energetski prehod in odnose z glavnimi dobavitelji. Vprašanje kritičnih surovin se bo v prihodnjih letih le še zaostrovalo in države G7 želijo biti na to pripravljene bolj (usklajeno) kot doslej.
