Globalni minimalni davek preživel Trumpa, a v okrnjeni obliki

Eno leto po Trumpovem izvršilnem ukazu, ki je zavrnil globalni davčni dogovor OECD, je 147 držav januarja 2026 doseglo kompromis. Ameriška podjetja so dobila poseben položaj, Evropa pa ni dobila ničesar v zameno.

Donald Trump je 20. januarja 2025, le nekaj ur po prisegi za drugi predsedniški mandat, podpisal izvršilni ukaz, s katerim je razveljavil ameriško zavezanost globalnemu davčnemu dogovoru OECD. Steber 2 tega dogovora, ki določa 15-odstotno minimalno efektivno davčno stopnjo za velike multinacionalke, po Trumpovih besedah v ZDA “nima nobene veljave ali učinka”.

Natanko leto pozneje je 147 jurisdikcij 5. januarja 2026 sprejelo nov davčni paket z mehanizmom “side-by-side”, ki ZDA zagotavlja posebno obravnavo. Kot piše Pascal Saint-Amans iz bruseljskega inštituta Bruegel, je Trump očitno dobil, kar je hotel. Finančni minister Scott Bessent je govoril o “zgodovinski zmagi pri ohranjanju ameriške davčne suverenosti”.

Sporazum sicer ne pomeni konca Stebra 2, ohranja minimalno davčno arhitekturo, ameriškim podjetjem pa zagotavlja izvzetje iz dveh mehanizmov: pravila o vključitvi dohodka (IIR) in pravila o premalo obdavčenih dobičkih (UTPR). Ameriške multinacionalke ostajajo zavezane le domačemu minimalnemu davku NCTI, ki je bil julija 2025 z zakonom One Big Beautiful Bill dvignjen na 14 odstotkov.

Razlika enega odstotka med 14 in 15 odstotki ni ključna. Ameriški NCTI ujame tuje dobičke le, kadar efektivna davčna stopnja pade pod 14 odstotkov kot svetovno povprečje, Steber 2 pa računa za vsako državo posebej. Ameriška multinacionalka, ki meša dobičke iz davčnih oaz z dobički iz držav z višjo obdavčitvijo, se lahko izogne obema režimoma hkrati.

Koalicija FACT, ki se zavzema za davčno pravičnost, je sporazum označila za “obžalovanja vreden korak nazaj v globalnem boju proti izogibanju davkom”. Po njihovih podatkih ameriške korporacije še naprej knjižijo približno polovico tujih dobičkov v davčnih oazah.

Ameriška podjetja pa niso povsem na suhem. Kvalificirani domači minimalni dodatni davki (QDMTT), ki jih države uporabijo za obdavčenje premalo obdavčenih dobičkov na svojem ozemlju, še vedno veljajo. Do danes jih je uvedlo 46 jurisdikcij, med njimi večina davčnih oaz. Saint-Amans poudarja, da novi sporazum celo krepi vlogo QDMTT. Ameriško finančno ministrstvo te podrobnosti pri svojih izračunih ni upoštevalo.

Grožnje iz Washingtona

Zakaj so Francija, Nemčija in druge evropske države pristale na asimetričen dogovor? Republikanci so v osnutek zakona One Big Beautiful Bill vključili povračilni ukrep Section 899. Države, ki bi proti ameriškim podjetjem uporabile UTPR, bi čakale visoke davki po odtegljaju na dohodke iz ameriških virov, stopnje pa bi se povečevale za pet odstotnih točk letno, do največ 20 točk nad obstoječo stopnjo.

Wall Street je bil zgrozen. Grožnja Section 899 je že sama po sebi zavirala naložbene odločitve tujih vlagateljev, opozarjajo pri nepremičninskem združenju Real Estate Roundtable. Ti vlagatelji so mobilni in bi namesto višjega davka preprosto vlagali drugje.

Francija in Nemčija sta junija 2025 popustili. Po navedbah CNN je Bessent 26. junija sporočil, da bo prosil kongres za umik Section 899 iz proračunskega zakona, predsednik finančnega odbora senata Mike Crapo pa je potrdil, da bo senat ugodil. Section 899 za zdaj miruje, a kot opozarjajo pri EisnerAmper, bi se lahko vrnil, če bi se pogajanja zatekla.

Posledice za Evropo

EU bi se lahko teoretično uprla. Direktiva o minimalnem davku zahteva soglasje vseh članic za spremembe in Bruselj bi lahko zatrjeval, da takšnega soglasja ne more zbrati. Trg je dovolj velik, da bi uporabil UTPR proti premalo obdavčenim dobičkom ameriških podjetij.

Ni se zgodilo. Novi sporazum je uokvirjen kot “varno pristanišče”, kar Evropski komisiji omogoča, da zatrjuje, da formalna sprememba direktive ni potrebna, saj se ta v 32. členu sklicuje na varna pristanišča, dogovorjena pri OECD.

Sporazum ZDA omogoča krepitev konkurenčnega položaja. Če bi se Američani premaknili proti še nižjemu davčnemu modelu, bi bila tveganja večja, a zvezna stopnja davka od dobička pravnih oseb zaenkrat ostaja pri 21 odstotkih. Evropa in njeni partnerji lahko trdijo, da so ohranili okvir globalnega minimalnega davka. Ohranili so ga v neugodnih okoliščinah, brez zagotovil, da bo tako ostalo.

Digitalna ekonomija ostaja odprta

Sporazum side-by-side odpira vrata za vrnitev ZDA v razpravo o obdavčitvi digitalne ekonomije, ki je bila predmet Stebra 1 globalnega davčnega dogovora iz leta 2021. Trumpov ukaz je prekinil tudi ameriško udeležbo v pogajanjih o večstranski konvenciji za izvajanje Stebra 1, ki bi tržnim državam omogočila delež dobičkov največjih multinacionalk. Bessent je ob napovedi sporazuma dejal, da se bodo ZDA “premaknile proti konstruktivnemu dialogu”.

Saint-Amans dvomi, da bodo ZDA kdaj pristale na večstransko rešitev, ki bi drugim državam dodelila pravice do obdavčitve dela dobičkov najuspešnejših ameriških podjetij. Državam z enostranskimi ukrepi bodo skoraj zagotovo ugovarjale.

Mednarodna davčna koordinacija se je izkazala za delno odporno v času, ko so večstranski dogovori postali redki. Globalni minimalni davek je preživel Trumpa, a v okrnjeni, asimetrični obliki, ki ZDA zagotavlja konkurenčno prednost. V zameno niso dobili ničesar niti Evropa niti države v razvoju.