Gorivo dražje, zaslužek nižji: dostavljavci proti Woltu

Rast cen goriva je odprla novo fronto med platformami za dostavo in njihovimi dostavljavci. Sindikat Mladi plus je na direktorja Wolta Clemensa Bruggerja naslovil javno pismo, v katerem zahteva jasen odgovor, kako bo podjetje zaščitilo dostavljavce ob napovedanih podražitvah goriva, ki lahko dosežejo tudi 25 odstotkov. V ospredju ni zgolj socialni vidik, ampak vse bolj očitno vprašanje vzdržnosti poslovnega modela platformne ekonomije.

Po navedbah sindikata dostavljavci nosijo celotno breme rasti stroškov, medtem ko platforma ohranja nadzor nad cenami in razporejanjem dela. To ustvarja neravnovesje, ki se ob vsakem šoku na trgu, kot je podražitev energentov, še dodatno poglobi. Model, ki temelji na formalni samozaposlitvi, se tako v praksi kaže kot prenos tveganja s podjetja na posameznika.

Stroški rastejo, prihodki pa padajo

Ena ključnih ugotovitev pisma je, da rast cen goriva ne povzroči le višjih stroškov, temveč hkrati zmanjšuje povpraševanje. Višje cene goriva se prelijejo v dražjo hrano, kar vodi v manj naročil. Posledica je dvojni pritisk na dostavljavce, ki morajo hkrati plačevati več za delo in ga opravljati manj.

Po sindikalnih podatkih lahko dostavljavec pri intenzivnem delu porabi okoli 425 evrov mesečno za gorivo. Ob desetodstotni podražitvi to pomeni dodatnih 40 evrov stroška, ob 25-odstotni pa več kot 100 evrov, brez kakršne koli kompenzacije. Hkrati pa se zaradi višjih cen naročil zmanjšuje obseg dela, kar neposredno znižuje prihodke.

Takšen scenarij razkriva ključno ranljivost platformnega modela. Platforma ohranja stabilen prihodek iz provizij, medtem ko se volatilnost v celoti prenaša na izvajalce.

Kdo dejansko nosi breme dostave?

V pismu sindikat izpostavlja konkreten primer dostavljavca, ki opravi 600 dostav mesečno. Ob povprečni vrednosti naročila 20 evrov in dostavnini 3,5 evra to pomeni približno 5.700 evrov prihodka, ki se ustvari prek njegovega dela. Od tega naj bi dostavljavec prejel okoli 2.900 evrov, preostanek pa ostane platformi.

Ko se upoštevajo stroški, ki jih nosi dostavljavec sam, slika postane bistveno drugačna.

Po pokritju teh stroškov se efektivni zaslužek bistveno zniža, neto urna postavka pa lahko pade tudi na približno 5 evrov. To pomeni, da dostavljavci več kot polovico delovnega časa dejansko delajo za pokrivanje osnovnih stroškov, ne za ustvarjanje dohodka.

Poseben poudarek pismo namenja tudi vprašanju algoritmov, ki določajo dodeljevanje naročil. Wolt uradno navaja, da zavračanje nalog ne vpliva na prihodnje delo, hkrati pa priznava, da bolj aktivni dostavljavci dobijo boljše naloge. Ta kontradikcija odpira vprašanje dejanskega nadzora nad delom. Če sistem nagrajuje sprejemanje nalog in kaznuje zavračanje, potem dostavljavci v praksi nimajo popolne svobode, kar je eden ključnih elementov samozaposlitve. To postavlja pod vprašaj celotno pravno strukturo platformnega dela.

Evropa že spreminja pravila igre

Zgodba ni omejena na Slovenijo. Evropska direktiva o platformnem delu, ki mora biti prenesena do konca leta 2026, uvaja strožja pravila glede statusa delavcev in transparentnosti algoritmov. Hkrati sodna praksa v državah članicah že nakazuje spremembe.

Finsko vrhovno upravno sodišče je leta 2025 presodilo, da so Woltovi dostavljavci dejansko v delovnem razmerju, saj platforma prek algoritmov nadzira njihovo delo. Takšne odločitve ustvarjajo precedens, ki lahko vpliva tudi na druge države, vključno s Slovenijo.

Vprašanje, ki ga odpira javno pismo, presega konkretno podražitev goriva. Gre za širši test platformnega modela, ki temelji na fleksibilnosti, a hkrati na prenosu tveganja na izvajalce.

Če se bodo stroški dela in energentov še povečevali, platforme ne bodo mogle več ignorirati pritiska po drugačni porazdelitvi tveganja. Možni scenariji vključujejo uvedbo dodatkov za gorivo, omejevanje števila dostavljavcev ali celo spremembo zaposlitvenega statusa. Platformna ekonomija je dolgo veljala za stroškovno učinkovito rešitev, zdaj pa se vse bolj kaže, da ta učinkovitost temelji na zelo specifični strukturi tveganja, ki postaja regulatorno in ekonomsko nevzdržna.