Evropska centralna banka je v zadnjem ekonomskem biltenu objavila podatek, ki zadeva enega temeljnih strukturnih problemov evropskega energetskega trga. Gospodinjstva v evroobmočju v povprečju plačujejo približno dvakrat višjo ceno za električno energijo kot energetsko intenzivna podjetja. V Italiji, Nemčiji in Španiji razlika med ceno za gospodinjstva in ceno za industrijo dosega sto odstotkov.
Analizo sta pripravila Daniela Arlia in John Hutchinson za ECB Economic Bulletin. Stroški energije in dobave predstavljajo okoli polovico gospodinjskega računa in 63 odstotkov računa energetsko intenzivne industrije. Omrežnina pa je tista, ki vrzel med obema skupinama odjemalcev še poglobi: za gospodinjstva znaša 27 odstotkov končne cene, za velika industrijska podjetja, ki so pogosto neposredno priključena na visokonapetostna omrežja, pa le 12 odstotkov. DDV predstavlja približno 14 odstotkov računa za obe skupini, preostalih deset odstotkov pa odpade na raznovrstne nacionalne dajatve.
Manj izrazito neskladje beležita Francija in Nizozemska. Francoska gospodinjstva plačujejo elektriko približno 64 odstotkov več od tamkajšnje energetsko intenzivne industrije, nizozemska pa le 20 odstotkov več. Razlika med državami je po oceni ECB v prvi vrsti posledica energetskega miksa. Države, ki so pri proizvodnji elektrike pretežno odvisne od uvoženih fosilnih goriv, imajo praviloma višje maloprodajne cene, saj so fosilni viri na marginalnem nivoju dražji od jedrske energije ali obnovljivih virov. Francija s svojim jedrskim programom ohranja najnižjo ogljično intenzivnost proizvodnje elektrike v EU, kar neposredno vpliva na nižje račune.
Podatki ECB za obdobje 2019-2024 potrjujejo, da so se cene elektrike za energetsko intenzivno industrijo zvišale za 53 odstotkov, medtem ko so gospodinjstva doživela 33-odstotno podražitev. Kljub višjim cenam pa je poraba padla: industrijska poraba elektrike v evroobmočju se je med letoma 2019 in 2023 zmanjšala za 14,5 odstotka, gospodinjska pa za 1,5 odstotka. Skupni izdatki za elektriko so torej narasli izključno zaradi višjih cen, ne zaradi večje porabe.
Na cenovno sliko vpliva tudi evropski sistem za trgovanje z emisijami (ETS). V državah z višjo ogljično intenzivnostjo proizvodnje elektrike prispevek ETS k končni ceni dosega do devet odstotkov. Ta delež je višji pri energetsko intenzivnih podjetjih, kjer stroški energije in dobave predstavljajo večji del celotnega računa.
Slovenija je v razmeroma ugodnem položaju. Po podatkih Eurostata je bila v prvem polletju 2025 med vsemi članicami EU država z največjim znižanjem cene elektrike za gospodinjstva: padec je znašal 13,1 odstotka na letni ravni. Cena za slovensko gospodinjstvo z letno porabo med 2.500 in 5.000 kilovatnih ur je v istem obdobju znašala okoli 70 odstotkov povprečja EU. Na drugi strani je Nemčija z 0,3835 evra na kilovatno uro ostala najdražja članica, sledili sta Belgija (0,3571 evra) in Danska (0,3485 evra). Najnižje cene so beležili na Madžarskem (0,1040 evra), Malti (0,1244 evra) in v Bolgariji (0,1300 evra). Povprečje EU je znašalo 0,2872 evra na kilovatno uro.
Ugodnejšo pozicijo Slovenije deloma pojasnjuje energetski miks, v katerem jedrska energija (elektrarna Krško) pokriva več kot 40 odstotkov proizvodnje, preostali del pa si razdelita hidroenergija in fosilni viri. Nižja ogljična intenzivnost pomeni manjši prispevek stroškov ETS k končni ceni. Po prenehanju državne regulacije cen marca 2025 se je tržna cena za gospodinjstva dvignila in se po zadnjih podatkih giblje okoli 0,20 evra na kilovatno uro, kar je sicer še vedno pod evropskim povprečjem.
ECB v analizi opozarja, da kratkoročni ukrepi, kot so cenovne kapice in davčne olajšave, ne naslavljajo temeljnih vzrokov visokih cen. Italijanska vlada je februarja 2026 sprejela tako imenovani “decreto bollette” s socialnim bonusom do 315 evrov letno za ranljiva gospodinjstva, a po mnenju analitikov tak ukrep ne bo omajal strukturne vrzeli. Za trajno znižanje cen je nujna pospešitev elektrifikacije in širitev obnovljivih virov. Evropska komisija s čistim industrijskim dogovorom (Clean Industrial Deal) iz februarja 2025 cilja na dvig deleža elektrike v končni energetski porabi EU s 23 na 32 odstotkov do leta 2030.
Po izračunih raziskave, objavljene v Nature Energy, bi lahko cene elektrike v Evropi do leta 2030 upadle za povprečno 26 odstotkov v primerjavi z letom 2024, a le pod pogojem, da vse države izpolnijo zastavljene cilje na področju sončne in vetrne energije. Dosedanji trendi vzbujajo dvome: poraba elektrike v evroobmočju se je med letoma 2015 in 2023 znižala za 6,3 odstotka, namesto da bi rasla v skladu z ambicijami zelenega prehoda. Podatkovni centri in električna mobilnost sicer prinašajo novo povpraševanje, a to za zdaj ne nadomešča upada v industriji.
Za slovensko gospodarstvo bo odločilno, ali bodo razmere na liberaliziranem trgu elektrike dolgoročno ugodne za konkurenčnost podjetij in kupno moč gospodinjstev, ali pa bo iztekanje zaščitnih ukrepov in postopno višanje omrežnin izničilo prednost, ki jo Slovenija danes še uživa pred večjim delom Evrope.
