Napoved zvišanja minimalne plače na 1.000 evrov neto s 1. januarjem 2026, ki jo je tik pred prazniki javno predstavil minister za delo Luka Mesec, je v gospodarstvu sprožila oster odziv. Podjetja in Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) poudarjajo, da podpirajo redno letno usklajevanje minimalne plače, a takšnemu skokovitemu dvigu, sprejetemu mimo socialnega dialoga, odločno nasprotujejo.
Po njihovem mnenju gre za ukrep, ki ne upošteva dejanskega stanja v podjetjih in lahko sproži verižne učinke v celotnem plačnem sistemu.
V GZS poudarjajo, da nikoli niso nasprotovali usklajevanju minimalne plače. Nasprotno podpirajo redno letno prilagoditev, katere cilj je ohranjanje realne vrednosti plače. A to usklajevanje mora temeljiti na objektivnih podatkih, predvsem uradnih statistikah Statistični urad Republike Slovenije (SURS), ne pa na anketnih ocenah, ki so po njihovem mnenju preveč subjektivne.
Prav zato v GZS pozdravljajo stališče predsednika vlade, da je zakon o minimalni plači treba spremeniti in kot osnovo za prilagoditev uporabiti uradne podatke o rasti življenjskih stroškov.
Podjetja za spremembe izvejo prepozno
Eden največjih očitkov gospodarstva ni zgolj višina predlaganega dviga, temveč čas in način napovedi. Podjetja bi morala novo višino minimalne plače poznati že v fazi načrtovanja poslovnega leta, ne pa ob njegovem začetku. Takšna nepredvidljivost dodatno povečuje tveganja, zlasti za mala in srednja podjetja.
V GZS opozarjajo, da poslovanje ne more temeljiti na presenečenjih, temveč na stabilnih in pravočasno znanih pravilih.
Minimalna plača temelj celotnega plačnega sistema
Minimalna plača ni izoliran znesek. Predstavlja izhodišče celotnega plačnega sistema v podjetjih, zato vsak večji dvig sproži pritisk na rast vseh drugih plač. To vodi v izenačevanje plač, zmanjševanje motivacije zaposlenih in padec produktivnosti.
Po oceni GZS bi pretiran dvig lahko povzročil resne motnje v gospodarstvu, vključno z ogrožanjem delovnih mest v podjetjih, ki že zdaj poslujejo v zahtevnih razmerah.
Uradni podatki kažejo, da so se v zadnjih treh letih minimalni življenjski stroški povečali za 18 odstotkov, inflacija za približno 17,5 odstotka, minimalna plača pa se je v istem obdobju zvišala že za 18,9 odstotka. To pomeni, da je bila minimalna plača realno že več kot usklajena.
Predlagani skok, ki pomeni več kot 16-odstotni dvig bruto minimalne plače, po mnenju gospodarstva ni utemeljen z dejanskimi gibanji stroškov.
Davki in prispevki so izničili nominalne dvige
Dodatno težavo predstavlja rast davčne in prispevčne obremenitve dela. Med letoma 2023 in 2026 se je ta povečala za 3,2 odstotne točke. Najbolj so bili prizadeti prav zaposleni z minimalno plačo, ki so zaradi davkov in prispevkov, vključno s prispevkom za dolgotrajno oskrbo, v treh letih izgubili približno 2.100 evrov neto.
To pomeni, da višji bruto zneski ne pomenijo nujno višjih neto prejemkov.
Neto minimalna plača za leto 2025 je znašala 930 evrov. Po dodatnih obremenitvah, ki začnejo veljati v začetku leta 2026, pa znaša zgolj še 887 evrov. To pomeni 43 evrov manj na mesec, oziroma skoraj 516 evrov manj na leto.
Po oceni GZS gre za jasen dokaz, da problem ni zgolj v višini minimalne plače, temveč v strukturi obremenitev dela.
Spor glede minimalne plače razkriva globlji problem, ki je pomanjkanje predvidljivega in vključujočega socialnega dialoga. Podjetja opozarjajo, da brez stabilnega poslovnega okolja in razumnih pravil ni mogoče dolgoročno zagotavljati niti višjih plač niti socialne varnosti.
