Čeprav je napolnjenost hrvaškega podzemnega skladišča plina Okoli padla na vsega 26 odstotkov, kar je pod evropskim povprečjem, večjega razloga za skrb ni. Poleg trgovinskih zalog v Okolih namreč INA proizvaja okoli 30 odstotkov potrebnega plina, cene na evropskih borzah pa niso več astronomske kot neposredno po napadu Rusije na Ukrajino, ko so se gibale med 250 in 300 evrov za MWh.
Po podatkih podjetja PSP Okoli je napolnjenost skladišča na dan 23. januarja 2026 znašala 26 odstotkov. Brez možnosti uvoza bi te zaloge ob običajnih zimskih razmerah zadostovale za približno tri tedne, poleg tega pa bi se porabljale še rezerve iz Inine proizvodnje, ki gre neposredno v plinovod do končnih uporabnikov.
Ključno prednost Hrvaške predstavlja terminal za utekočinjeni zemeljski plin na Krku, katerega kapaciteta se je od začetka plinske sezone 2025/2026 podvojila z 2,9 na 6,1 milijarde kubičnih metrov letno. Kot poroča portal Glas Slavonije, je vlada proglasila projekt spremljajočih plinovodov v vrednosti 534 milijonov evrov za strateško naložbo, ki bo Hrvaško umestila kot regionalno energetsko vozlišče.
Terminal na Krku, ki deluje od januarja 2021, je do danes sprejel več kot 100 ladij z utekočinjenim plinom, večinoma iz ZDA. Poleg tega ima Hrvaška plinovodne povezave z Avstrijo, Madžarsko in Italijo, prek katerih lahko po potrebi uvaža dodatne količine z evropskih borz. Po besedah naftnega strokovnjaka Davorja Šterna rasti cen na hrvaškem trgu ni pričakovati, saj država že zdaj kupuje dražji utekočinjeni plin in ima lastno proizvodnjo.
V drugačnem položaju so nekatere sosede. Avstrija, Madžarska in Slovaška so po odločitvi Ukrajine, da ne podaljša tranzitnega sporazuma z Rusijo, ostale brez tradicionalnega dobavnega vira in iščejo alternativne poti. Hrvaška je tako postala mogoči dobavitelj za regijo srednje in jugovzhodne Evrope, kar krepi njen energetski in geopolitični položaj.
