Mednarodni denarni sklad je Peking pozval k razpolovitvi industrijskih subvencij, ki po ocenah nemškega Kielskega inštituta za svetovno gospodarstvo presegajo 220 milijard dolarjev letno. Zahteva, o kateri je poročal Financial Times, je najostrejši poziv mednarodne finančne institucije doslej in prihaja v času, ko zahodna gospodarstva vse glasneje opozarjajo na posledice kitajske industrijske politike.
Obseg kitajskih subvencij industriji je težko natanko izmeriti, saj Peking tovrstnih podatkov ne objavlja sistematično. Kielski inštitut je v odmevni analizi iz leta 2024 ocenil, da Kitajska za neposredne industrijske subvencije namenja okrog 1,5 odstotka bruto domačega proizvoda, kar je trikrat do štirikrat več od povprečja v razvitih gospodarstvih. A ta ocena zajema le neposredna izplačila in davčne olajšave, ne pa tudi posrednih oblik pomoči, kot so poceni posojila prek državnih bank, zemljišča po simboličnih cenah ter umetno nizke cene energije za industrijske uporabnike. Z upoštevanjem posrednih oblik bi skupna številka lahko dosegla tri do štiri odstotke kitajskega BDP-ja, kar znaša med 500 in 700 milijardami dolarjev.
IMF je v svojih ocenah kitajske ekonomske politike dosledno opozarjal, da obsežno subvencioniranje izkrivlja globalne trge in spodbuja presežne zmogljivosti v panogah, kjer ima Kitajska že zdaj prevladujoč položaj. Med njimi izstopajo jeklarska industrija, kjer Kitajska proizvede več kot polovico svetovnega jekla, sončni paneli z več kot 80-odstotnim globalnim tržnim deležem ter električna vozila, kjer kitajski proizvajalci z agresivno cenovno politiko prodirajo na evropski in azijski trg.
Pritisk na Peking je v zadnjih dveh letih občutno narasel. Evropska komisija je oktobra 2024 uvedla izravnalne carine na kitajska električna vozila v višini do 45,3 odstotka poleg obstoječe desetodstotne uvozne dajatve. Washington je šel še dlje in maja 2024 napovedal stoodstotne carine na kitajske elektromobile. Oba ukrepa sta bila utemeljena z ugotovitvijo, da kitajska državna pomoč domačim proizvajalcem omogoča prodajo pod realno proizvodno ceno, kar po mnenju zahodnih trgovinskih partnerjev popačuje konkurenco.
Kitajska odgovarja, da njene industrijske politike niso nič drugačne od tistih, ki so jih zahodna gospodarstva sama izvajala v zgodnejših fazah razvoja, in da subvencije podpirajo legitimne razvojne cilje, vključno z zelenim prehodom. Peking redno opozarja, da nizke cene kitajskih izdelkov odražajo učinkovitost proizvodnje in ekonomijo obsega, ne pa nelojalne državne pomoči. Pozive k zmanjšanju subvencij zavrača kot poskus ohranjanja zahodne tehnološke in industrijske prevlade.
A argumenti Pekinga vse teže prepričujejo. IMF v svojih analizah ugotavlja, da kitajski model rasti, ki temelji na investicijah in izvozu namesto na domači potrošnji, ustvarja strukturne neravnovesja s širšimi globalnimi posledicami. Kitajska potrošnja gospodinjstev znaša zgolj okrog 38 odstotkov BDP-ja, kar je daleč najnižji delež med velikimi gospodarstvi in znatno pod svetovnim povprečjem 55 do 60 odstotkov. Namesto da bi spodbujala domačo porabo, Peking presežke preusmeri na izvozne trge, kar povzroča deflacijske pritiske po svetu.
Za Evropsko unijo je vprašanje kitajskih subvencij neposredno povezano z usodo njene predelovalne industrije. Poročilo francoskega Vrhovnega komisariata za načrt iz februarja letos je opozorilo, da je 55 odstotkov evropske predelovalne industrije srednjeročno ogroženih zaradi kitajske konkurence. Slovenija je poimensko navedena med posebej izpostavljenimi državami skupaj s Slovaško, Češko in Madžarsko. Slovensko gospodarstvo je močno izvozno usmerjeno in tesno vpeto v evropske dobavne verige, zlasti avtomobilsko in jeklarsko, zato je občutljivost na kitajske presežke tu večja kot v večini zahodnoevropskih držav.
Posledice so že oprijemljive. Impol iz Slovenske Bistrice, eden vodilnih slovenskih predelovalcev aluminija, je pod pritiskom kitajske konkurence in ameriških carin v zadnjih letih skorajda izgubil dostop do ameriškega trga. SIJ, osrednje slovensko jeklarsko podjetje, se na ameriškem trgu sooča z omejitvami, ki so jih ZDA uvedle ravno zaradi globalnih presežkov jekla, h katerim največ prispeva prav Kitajska.
Razpolovitev kitajskih subvencij, kot jo zahteva IMF, bi pomenila znižanje z okrog 1,5 na 0,7 do 0,8 odstotka BDP-ja. Tudi po takšnem rezu bi Kitajska še vedno namenila industriji občutno več javnih sredstev kot večina razvitih držav, a pritisk na globalne trge bi se po ocenah ekonomistov znatno omilil. Vprašanje pa je, ali ima kdorkoli vzvod, da Peking prisili v tak korak. IMF nima izvršilne moči, carine posameznih držav se doslej niso izkazale za učinkovit prisilni mehanizem, kitajsko vodstvo pa jasno sporoča, da industrijske politike ne namerava spreminjati na zahtevo tujcev.
Zahteva IMF zato ni le ekonomska, temveč tudi geopolitična. V ozadju stoji vprašanje, ali bodo pravila globalne trgovine, ki so nastala v obdobju zahodne prevlade, preživela vzpon gospodarstva, ki zavestno izbira drugačen model razvoja. Za evropsko in slovensko industrijo, ki sta ujeti med kitajskimi presežki na eni in ameriškimi carinami na drugi strani, odgovor na to vprašanje ni akademski.
