18 odstotkov za Ameriko, nič za Evropo in ruska nafta še vedno na poti

Samo pet dni po tem, ko sta Nova Delhi in Bruselj sklenila prostotrgovinski sporazum za dve milijardi ljudi, je predsednik Trump ob telefonskem pogovoru s premierjem Modijem napovedal znižanje ameriških carin na indijsko blago s 50 na 18 odstotkov. Cena, ki jo je Modi plačal za olajšavo, je bila vsaj na papirju visoka: zaveza, da bo Indija prenehala kupovati rusko nafto. A vsakdo, ki spremlja energetsko geopolitiko, ve, da med besedami na družbenem omrežju in naftnimi tankerji na morju zija prepad.

Kronologija je zgovorna. Sporazum med Indijo in Evropsko unijo, ki ga je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen poimenovala “mati vseh dogovorov”, je bil potrjen 27. januarja na vrhu v Novi Delhiju po skoraj dveh desetletjih pogajanj. Evropa je z njim Indiji ponudila brezcarinski dostop za 99,5 odstotka indijskega blaga po vrednosti, vključno s tekstilom, usnjenim blagom in dragimi kamni. To so sektorji, ki zaposlujejo na desetine milijonov Indijcev in so bili pod ameriškimi 50-odstotnimi carinami v katastrofalnem položaju. V zameno bo Indija postopno znižala carine na evropske avtomobile s sedanjih 70 do 110 odstotkov na zgolj deset, odprla trg za evropska vina, oljčno olje in farmacevtske izdelke ter evropskim ponudnikom storitev omogočila privilegiran dostop, zlasti v finančnem sektorju. Kot poroča Evropska komisija, bo sporazum evropskim izvoznikom prihranil približno štiri milijarde evrov letno v carinah. Dvostranska trgovina že danes presega 180 milijard evrov letno.

Trumpov potez je sledil teden pozneje. Na platformi Truth Social je 2. februarja zapisal, da je z Modijem dosegel trgovinski dogovor, ki bo “recipročno” carino znižal s 25 na 18 odstotkov. A to je bila le polovica zgodbe. Predstavnik Bele hiše je agenciji Reuters potrdil, da bo ukinjena tudi 25-odstotna kaznovalna dajatev, ki je bila Indiji avgusta 2025 naložena zaradi nakupov ruske nafte. Skupna dejanska obremenitev indijskega blaga se torej znižuje s 50 na 18 odstotkov, kar je raven blizu 15-odstotni carini za Evropsko unijo in Japonsko.

Modi je znižanje na omrežju X navdušeno pozdravil in se Trumpu zahvalil “v imenu 1,4 milijarde Indijcev”. A v njegovem skrbno oblikovanem besedilu ni bilo niti besede o prenehanju nakupov ruske nafte, niti o zavezah za znižanje indijskih carin na ameriško blago na nič, niti o nakupu ameriških izdelkov v vrednosti 500 milijard dolarjev. Vse to so bile stvari, s katerimi se je hvalil Trump. Ta asimetrija v sporočilih obeh strani ni napaka. Je diplomatski manevrski prostor.

Odsotnost podrobnosti je opazil tudi strokovni svet. Scott Lincicome iz inštituta Cato je za CNN dejal, da je sporazum tako ohlapen, da bi lahko pomenil vse, od prelomnega dogovora do ničesar. Uradne objave Bele hiše niso vsebovale časovnic za znižanje carin, roka za ukinitev nakupov ruske nafte ali podrobnosti o indijskih protiukrepih. Predsedniške proklamacije ali objave v zveznem registru, ki bi formalizirale spremembe, ni bilo. Lori Mullins, direktorica carinsko-posredniškega podjetja Rogers & Brown, je za CNBC poudarila, da postane odločitev uradna šele, ko je objavljena v zveznem registru z datumi, urami in ustreznimi tarifnimi kodami.

Vprašanje ruske nafte je jedro celotne zgodbe in obenem njena najšibkejša točka. Pred rusko invazijo na Ukrajino leta 2022 je ruska nafta predstavljala zgolj 2,5 odstotka indijskega uvoza. Do leta 2025 je ta delež poskočil na približno 36 do 40 odstotkov, Indija pa je postala največji svetovni kupec morskih pošiljk ruske surove nafte. Po podatkih analitične družbe Kpler je Indija junija 2025 uvozila 2,13 milijona sodčkov dnevno, več kot iz Združenih arabskih emiratov, Iraka in Savdske Arabije skupaj. Ruska nafta je bila preprosto cenejša, saj je ponujala popuste med 12 in 15 dolarji na sodček pod referenčno ceno Brent.

Zato je obljuba o prenehanju nakupov težko izvedljiva. Indijske rafinerije so se v štirih letih prilagodile ruskemu tipu surove nafte Urals, logistične poti po vzhodnem pomorskem koridorju so se utrdile, cenejša nafta pa je indijski proračun razbremenila za milijarde. Kot poroča Reuters, indijske rafinerije že imajo naročene pošiljke z nalaganjem v februarju in prihodom v marcu, za izpolnitev obstoječih pogodb pa bi potrebovale obdobje postopnega zmanjševanja. Vlada indijskim rafinerijam do danes ni izdala navodila za prekinitev uvoza. Energetski analitiki opozarjajo, da ruska nafta za Indijo deluje iz treh razlogov: cena, logistika in združljivost z rafinerijsko infrastrukturo. Ameriška nafta je dražja, pot je daljša in pogosto zahteva prilagoditve pri predelavi.

Tudi trgi so reagirali z zadržanostjo. Cene nafte so se po Trumpovi najavi le rahlo premaknile, kar po mnenju analitikov nakazuje, da naftni trg dvomi o resnosti indijske zaveze. Zgovorno je, da je Bloomberg še teden pred dogovorom objavil analizo, ki je govorila o presenetljivi odpornosti ruskih naftnih tokov v Indijo tudi v letu 2026.

Ključno vprašanje za evropski pogled je, ali sta dogovor z Washingtonom in sporazum z Brusljem med seboj združljiva ali si konkurirata. Za Indijo se oba sporazuma nedvomno dopolnjujeta. Za Evropo in ZDA pa sta del tekme za vpliv na trgu, ki bo v prihodnjem desetletju najhitreje rastoči na svetu.

Z evropske perspektive je dogovor Indije z ZDA dvorezen. Po eni strani znižanje ameriških carin na 18 odstotkov približa pogoje indijskim izvoznikom na ameriškem trgu k tistim, ki jih imajo evropski, kar zmanjšuje konkurenčno prednost, ki bi jo Evropa sicer uživala s svojim prostotrgovinskim sporazumom. Carinska stopnja za EU je 15 odstotkov, za Indijo odslej 18, razmak je minimalen. Za indijska podjetja v tekstilu, usnju in draguljarstvu, sektorjih z največjo delovno silo, to pomeni, da se ameriška vrata ne zapirajo, temveč se ponovno odpirajo, kar zmanjšuje nujnost preusmeritve na evropski trg.

Sporazum z EU pa je strukturno povsem drugačen od Trumpove objave na družbenem omrežju. Gre za celovit pravni okvir z natančnimi tarifnimi urniki, pravili o poreklu, mehanizmi za reševanje sporov, poglavji o digitalnem poslovanju, trajnostnem razvoju, intelektualni lastnini in mobilnosti delovne sile. Evropski sporazum vključuje postopno zniževanje carin na več kot 96 odstotkov blaga, ne zgolj enostavno spremembo ene številke. Njegova prednost je predvidljivost, ki jo noben tvit ne more izničiti.

Trumpov dogovor je za zdaj le objava brez objavljenega besedila, brez podpisanega dokumenta, brez časovnic. Ves ameriški carinski režim pa temelji na pooblastilih iz Zakona o mednarodnih izrednih ekonomskih pooblastilih (IEEPA), katerega ustavnost preučuje Vrhovno sodišče ZDA. Odločitev se pričakuje 20. februarja, po vrnitvi sodišča z odmora. Če sodišče razglasi IEEPA-carine za protiustavne, bi se celoten Trumpov carinski režim, vključno z “dogovorom” z Indijo, zrušil. Trumpova administracija trdi, da ima na voljo alternativna orodja, a nobeno od njih ne omogoča tako širokopoteznih in hitrih potez.

Za Evropo je izračun dvoumen. Na kratki rok je znižanje ameriških carin na indijsko blago slaba novica, ker zmanjšuje konkurenčno prednost, ki bi jo evropski sporazum sicer ponudil indijskim izvoznikom pri preusmeritvi od ameriškega trga. Na srednji in dolgi rok pa je evropski sporazum trdnejši temelj. Kot je za spletni portal Lowy Institute zapisal analitik, sporazum med Indijo in EU ni preprosto trgovinski dogovor, temveč akt geopolitične strategije, odziv dveh velikih demokratičnih gospodarstev na vse bolj nepredvidljivo ameriško trgovinsko politiko.

Predsednik Evropskega sveta António Costa je ob podpisu sporazuma dejal, da gre za “pomembno politično sporočilo svetu, da Indija in EU verjameta bolj v trgovinske sporazume kot v carine”. Dodal je, da sporazum prihaja v času, ko protekcionizem narašča in so se nekatere države odločile za višanje carin, kar je bil komaj prikrit namig na Washington.

Ameriški finančni minister Scott Bessent je bil manj diplomatski. Za televizijo ABC je dejal, da so ZDA “naredile veliko večje žrtve kot Evropejci”, saj so Indiji naložile 25-odstotno kazen za nakup ruske nafte, medtem ko je “Evropa prejšnji teden podpisala trgovinski dogovor z Indijo”. Frustracija Washingtona je razumljiva. Evropa je z Indijo pridobila privilegiran dostop do avtomobilskega trga, Bruselj pa ni nikoli zahteval, da Indija preneha kupovati rusko nafto.

Prav to razlikovanje razkrije bistvo dveh pristopov. Evropski temelji na pravilih, stabilnosti in dolgoročnem partnerstvu. Ameriški na pritisku, vzvodih in dogovorih, ki jih je mogoče razveljaviti z eno samo objavo. Za Indijo je rešitev logična: razpršitev. Modi gradi mreže proste trgovine z Avstralijo, Združenimi arabskimi emirati, Veliko Britanijo, državami EFTA, Omanom in Novo Zelandijo. Sporazum z EU in znižanje ameriških carin nista medsebojni alternativi, temveč dva stebra iste strategije, katere cilj je, da Indija ni nikoli odvisna od enega samega trga.

Za Evropo ostaja odprto vprašanje, ali bo sporazum z Indijo v praksi učinkovit. Pogajanja so trajala skoraj dvajset let, nekatera občutljiva poglavja, med njimi kmetijstvo, intelektualna lastnina in evropski mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah (CBAM), so bila prestavljena na poznejše razprave. Kot opozarja Atlantic Council, so kljub impresivnim naslovnim številkam evropske carine na indijsko blago že danes nizke, dejanske koristi za indijske izvoznike pa bi lahko bile manjše od pričakovanih. EU je namreč sočasno ukinila preferenčne pogoje za Indijo v okviru splošnega sistema preferencialov (GSP), kar bi lahko izničilo del prednosti, ki jih prinaša novi sporazum.

Slovensko vlado je sporazum navdušil. V sporočilu za javnost, objavljenem minulo nedeljo, je sporazum opisala kot priložnost za slovenska podjetja vseh velikosti, poudarila znižanje indijskih carin na avtomobile, strojne dele, kemikalije in farmacevtske izdelke ter posebej izpostavila poglavje, namenjeno malim in srednje velikim podjetjem. A stvarnost slovenskih trgovinskih tokov z Indijo nakazuje, da bodo koristi razporejene neenakomerno. Po podatkih portala Izvozno okno je Slovenija leta 2024 v Indijo izvozila za 128 milijonov evrov blaga, uvozila pa ga je za skoraj šest milijard, s čimer se je Indija uvrstila na sedmo mesto med slovenskimi trgovinskimi partnericami. Razmerje je groteskno, a obenem zavajajoče. Kot je decembra 2025 opozoril ekonomist Bine Kordež, je pretežni del slovenskega uvoza iz Indije posledica poslov oplemenitenja v farmacevtski industriji, kjer se surovine za Novartis in Sandoz uvažajo prek Slovenije, predelajo in ponovno izvozijo, ne da bi se lastništvo blaga sploh spremenilo. Dejanski obseg klasične blagovne menjave je občutno manjši. In tudi pri izvozu se zastavlja vprašanje, kdo bo od odprtja indijskega trga zares profitiral. Končni podatki Statističnega urada za leto 2024 razkrivajo, da deset največjih podjetij ustvari skoraj polovico celotne vrednosti slovenskega izvoza, velika podjetja, ki jih je zgolj 0,9 odstotka vseh izvoznikov, pa prispevajo 61 odstotkov izvozne vrednosti. Mikro- in mala podjetja, ki jih sporazum na papirju posebej naslavlja, skupaj dosežejo le šestino. Za Krko, ki na indijskem trgu že posluje, ali za dobavitelje avtomobilske industrije bo sporazum odprl nove priložnosti. Za manjša podjetja, ki nimajo niti virov niti logistike za prodor na trg 1,4 milijarde potrošnikov, pa bo ostal predvsem lepa obljuba na papirju.

Indija je v obeh sporazumih zmagovalka. Od Amerike je dobila znižanje carin s 50 na 18 odstotkov, ne da bi se uradno zavezala k čemerkoli preverljivemu. Od Evrope je dobila strukturni dostop do trga dveh milijard ljudi, lažje pogoje za mobilnost delovne sile in dolgoročno predvidljivost. In medtem ko se Washington in Bruselj prepirata, kdo je naredil večje žrtve, se indijski tankerji še vedno vračajo iz ruskih pristanišč.

Odprto ostaja le vprašanje, kaj se zgodi, ko Trump ugotovi, da indijska nafta še vedno prihaja iz Rusije. Če zgodovina zadnjih dveh let kaj uči, je odgovor nova objava, nova carinska grožnja in nova runda pogajanj, v kateri bo Modi spet poklical prijatelja Donalda in se mu zahvalil v imenu 1,4 milijarde Indijcev.