Največje gospodarstvo jugovzhodne Azije in sveža članica BRICS se nahaja na zgodovinskem razpotju. Vse, kar je bilo doslej pozitivno, bi se moralo nadaljevati, a v današnjem turbulentnem svetu obstaja veliko ovir. Novi predsednik Parabowo Subianto se sooča s številnimi izzivi.
Prejšnji predsednik, Joko Widodo, je vodil poslovno usmerjeno politiko, zaradi česar so vlagatelji pričakovali, da bo tudi Subianto nadaljeval v tej smeri. Lani so bila pričakovanja glede indonezijskega gospodarstva velika in optimistična.
Toda ko je denarja dovolj in država “dobro posluje”, večina prebivalstva pa še vedno živi v revščini, ljudje pričakujejo, da bo država nekaj ukrenila. Subianto je pred volitvami obljubljal ravno to, nato pa razkril obsežne in drage načrte za pretvorbo Indonezije v državo blaginje, ki bi lahko postala nova Japonska ali Kitajska. Kot se v takih primerih rado zgodi, pa se je veselje prebivalstva zaradi večje državne porabe spopadlo z nezadovoljstvom vlagateljev.
Zaradi tega so javne finance Indonezije pod pritiskom, gospodarska rast pa je vprašljiva. Nekateri opozarjajo, da bi lahko gospodarske aktivnosti začele stagnirati. Zaradi skrbi vlagateljev je pred nekaj dnevi zaupanje upadlo, z njim pa tudi borzni indeksi, kar je povzročilo prvi zastoj v investicijah in trgovini v mnogih letih oziroma od pandemije.
Centralna banka Indonezije se je na devalvacijo rupije hitro odzvala in uvedla zaščitne ukrepe. Poslovni svet pričakuje, da bo Subianto nadaljeval Widodovo politiko, vendar se zdi, da uvaja nove prioritete, ki še niso povsem jasno opredeljene. Indonezijski kapitalski trg je padel za 20 odstotkov v primerjavi z vrhuncem septembra, ko je bil Widodo še vedno predsednik. Špekulira se, da bi lahko finančni minister Sri Mulyani Indrawati odstopil, kar bi izzvalo še večjo paniko.
Indonezija že 30 let beleži stalno, več kot petodstotno rast BDP, kar ji je uspelo veliko lažje kot na primer Kitajski, ki se trenutno trudi doseči ta prag. Indonezija sanja, da bi nekega dne postala nova Kitajska, a potrebuje več – hitrejšo rast, pravičnejšo porazdelitev bogastva in večje infrastrukturne naložbe. Widodo je že začel graditi novo prestolnico na Borneu, da bi razbremenil prenatrpano Džakarto.
Subianto je obljubil rast BDP za 8 odstotkov od leta 2025, obenem pa močno povečanje državne porabe. Načrtuje, da bo 83 milijonom šolarjev zagotovil brezplačne obroke, kar se zdi izvedljivo, kljub birokraciji in korupciji, ki ju želi izkoreniniti. Država je v letu 2025 za naložbe rezervirala štiri milijarde dolarjev, a potrebuje še več. Denarja iz davkov ne bo dovolj – davčni prihodki prispevajo le 10 odstotkov BDP, v primerjavi z regionalnim povprečjem jugovzhodne Azije, ki znaša 20 odstotkov. Poleg tega prebivalci nasprotujejo zvišanju davkov, saj bi to lahko vodilo v davčno utajo. Po podatkih Svetovne banke je več kot 50 odstotkov indonezijskih delavcev zaposlenih “na črno”, brez pokojninskega zavarovanja in plačevanja davkov.
To Subiantu otežuje delo, a mu hkrati daje priložnost za zgodovinski preobrat – prehod iz gospodarstva “tretjega sveta” v državo s stabilnim zaposlovanjem, učinkovitim pobiranjem davkov, boljšo infrastrukturo in manj revščine, ne da bi pri tem odgnal vlagatelje in povzročil paniko na borzi.
Subianto meni, da je rešitev v večjem zadolževanju. Fiskalna pravila Indonezije omejujejo javni dolg na 60 odstotkov BDP, proračunski primanjkljaj pa ne sme preseči treh odstotkov. Leta 2024 je primanjkljaj znašal 2,7 odstotka, kar pomeni, da ni veliko prostora za dodatno porabo. Obstajajo špekulacije, da bi lahko Subianto spremenil zakone in povečal dovoljeno zadolževanje. V letu 2025 je javnih prihodkov že 20 odstotkov manj kot pričakovano, ni pa znano, od kod bi denar lahko vzeli in kolikšni bodo novi “stroški”.
Tuje naložbe že upadajo – vlagatelji so letos iz Indonezije umaknili 1,8 milijarde dolarjev zaradi močnejšega dolarja in naraščajočih trgovinskih napetosti. Odlivi kapitala so povzročili padec rupije za več kot dva odstotka, kar dodatno otežuje Subiantove načrte.
Zato je sprejel nov načrt, podoben postopanju Muskovega urada DOGE, ki ga zdaj oponašajo tudi v Britaniji – varčevanje na določenih področjih, da bi lahko več vlagal drugje. Na primer, brezplačni šolski obroki bodo do leta 2029 stali 28 milijard dolarjev letno, kar predstavlja dva odstotka BDP.
Po vzoru britanske in argentinske politike želi Subianto zmanjšati javno porabo za 19 milijard dolarjev letos, kar je 8,5 odstotka celotne državne porabe. Predlagana druga serija zmanjšanj, o kateri ni podal drugih podrobnosti, bi lahko povečala prihranke na 37 milijard dolarjev.
Preberite več:
Od teh prihranjenih sredstev bo šest milijard namenjenih za brezplačne obroke šolarjev, preostanek pa za 20 strateških projektov, kot so obrate za predelavo mineralov, ki bi Indoneziji omogočili večjo vlogo v dobavni verigi električnih vozil (EV). Nekatera ministrstva so bila močno prizadeta – proračun Ministrstva za infrastrukturo je zmanjšan za 70 odstotkov, zaradi česar so številni projekti ustavljeni, 18.000 podizvajalcev pa je odpovedalo pogodbe. Tudi druga ministrstva so doživela 30- do 50-odstotno zmanjšanje sredstev.
Kam gre Indonezija? Že od konca hladne vojne je bilo jasno, v katero smer se razvija. Zdaj pa Subianto meni, da je čas za nov korak naprej, zato uvaja radikalne ukrepe, ki so v zadnjem času priljubljeni po vsem svetu. Borze skrbno spremljajo dogajanje, vlagatelji so skeptični, državljani upajo na boljšo prihodnost, predsednik pa računa na prednosti članstva v BRICS.
