Sprejem zakona o spodbujanju konkurenčnosti in razogljičenja elektrointenzivnih podjetij pomeni enega ključnih odgovorov države na dolgotrajno poslabševanje položaja energetsko zahtevne industrije. Na Gospodarski zbornici Slovenije in Energetski zbornici Slovenije zakon pozdravljajo kot nujen in težko pričakovan ukrep, ki podjetjem vrača vsaj del izgubljene konkurenčnosti v primerjavi z globalnimi tekmeci.
Generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal je poudarila, da gre za zakon, za katerega so si na zbornici prizadevali dalj časa, saj elektrointenzivna industrija že od energetske krize posluje v bistveno slabših razmerah kot večina drugih panog. Cena električne energije je postala odločilni dejavnik, ki vpliva na to, ali proizvodnja ostane v Sloveniji ali se seli drugam. Zakon zato po njenem mnenju pomeni pomemben korak k stabilnejšemu in predvidljivejšemu poslovnemu okolju za podjetja, ki so večinoma del industrije materialov in predstavljajo hrbtenico izvozne baze države.
Minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer je ob tem poudaril, da pomoč ni zamišljena kot splošna subvencija, temveč kot ciljno usmerjen mehanizem. Po njegovih besedah zakon ščiti delovna mesta, izvoz in industrijsko bazo, hkrati pa jasno zahteva, da podjetja del sredstev namenijo razogljičenju in čistejšim tehnologijam. Ne gre zgolj za blaženje stroškov, temveč za strateško odločitev, da Slovenija ostane industrijska država tudi v nizkoogljični prihodnosti.
Kompromis za industrijo in energetski sistem
V Energetski zbornici Slovenije izpostavljajo pomen ravnotežja med potrebami industrije in vzdržnostjo elektroenergetskega sistema. Predsednik EZS Aleksander Mervar je poudaril, da slovenski elektroenergetski sistem ne sme postati vir nekontroliranih subvencij, hkrati pa industrije z dolgo tradicijo in mednarodno konkurenčnostjo ni mogoče pustiti brez podpore. Po njegovih besedah zakon predstavlja kompromis, ki omogoča pomoč industriji, ne da bi pri tem ogrozili stabilnost energetskega sistema.
Pomemben vidik sheme je tudi način financiranja. Sredstva za pomoč v višini približno 30 milijonov evrov letno ne bodo zagotovljena neposredno iz državnega proračuna, temveč prek največjih državnih elektroenergetskih podjetij HSE in GEN energija. Čeprav gre vsebinsko za javna sredstva, EZS pričakuje popolno preglednost pri izvajanju zakona. Javno objavljeni podatki o upravičencih in višini pomoči so po mnenju zbornice nujen pogoj za ohranjanje legitimnosti sheme in zaupanja javnosti.
Jasne obveznosti za podjetja, ki bodo pomoč prejela.
Podjetja bodo najmanj polovico sredstev morala nameniti naložbam v obnovljive vire energije, učinkovito rabo energije, hranilnike, večjo prožnost porabe, elektrifikacijo ali vodikove tehnologije ter izrabo odvečne toplote. Razogljičenje ni zgolj možnost, temveč pogoj, ki ga morajo izpolniti vsi upravičenci.
Na GZS opozarjajo tudi na širši evropski kontekst. Zakon je usklajen z novim okvirom EU za državno pomoč, ki podpira dogovor o čisti industriji in omogoča primerljive pogoje za industrijo v državah članicah. Slovenija s tem sledi praksi drugih držav, ki že izvajajo podobne sheme, in zmanjšuje tveganje, da bi se proizvodnja zaradi visokih cen energije selila izven EU.
V zbornici ob tem poudarjajo, da je zakon časovno omejen in ciljno usmerjen, kar je po mnenju energetskega sektorja ključno. Shema ne sme postati trajni mehanizem subvencioniranja cen elektrike, temveč most, ki industriji omogoča prilagoditev v obdobju energetske in podnebne tranzicije.
Preberite več:
Zakon je začel veljati s 1. januarjem 2026. Do pomoči bodo upravičena podjetja z letno porabo nad 15 gigavatnih ur, z visoko elektrointenzivnostjo, vzpostavljenim sistemom upravljanja z energijo in izrazito izvozno naravnanostjo. Po mnenju GZS in EZS gre za ukrep, ki lahko v odločilnem trenutku odloči, ali bo del slovenske industrije obstal ali izginil.
